red kratkim sem ujela intervju, ki ga je dala Natascha Kampusch na avstrijski nacionalki. Usoda mlade Avstrijke, ki je osem let preživela zaprta v hiši svojega mučitelja, je pretresljiva, a tokrat me je presenetila Nataschina teža. V treh mesecih, odkar se je nazadnje pojavila v javnosti, se je zredila za precej kilogramov. Zdaj se z nekoliko bolj okroglim obrazom zdi mlajša kot v resnici. Zdaj je majhno, debelušno dekle. Če se za toliko zrediš v tako kratkem času, sem razmišljala, potem se moraš nažirati skoraj sistematično. Vedno me je presenečala govorica našega telesa in v tem primeru se zdi, da tudi Nataschina prekomerna teža nosi jasno sporočilo: morda je dekle zapor svojega mučitelja zamenjala za kletko lastnega telesa. Pokopana znotraj svoje obsesije s hrano ni več odrasla, atraktivna ženska, spremenila se je v debelušnega otroka. To je morda zgolj njena zaščita. Po svoje je to lahko tudi predaja. In konec boja. Grozodejstva, ki jih je preživljala Natascha, se zdijo tako velika in nepopisna, da nisem prava oseba, ki bi znala soditi o tem, kako je lahko punca kaj takega sploh preživela. O tem pišem, ker so mi njeni nepričakovani kilogrami dali misliti. Spomnila sem se na nekatere ljudi v moji bližini. Prepričana sem, da je veliko ljudi s prekomerno težo, moških in žensk, takih samo zato, ker morda tako nezavedno postavljajo varen zid med sabo in drugimi. V nekem smislu so tako kot anoreksiki: ko prenehajo jesti, njihova telesa izgubijo privlačnost. Zdaj ni več strahu, da bi se v koga zaljubili, ni več grenkobe ne biti uslišan, konec je strahu pred porazom. Kajti, kako lep paradoks: če se predaš sam od sebe, te ne more premagati več nihče drug. A ne gre samo za jesti ali ne jesti. Možnost poraza je prisotna na vseh področjih našega življenja. In