To seveda niso bili trenutki evforije, čeprav je že vrnitev na veliko sceno prinesla ogromno. Predvsem stari status, ki ga je rokomet imel v družini slovenskih športov. Evforije gotovo ni bilo niti med navijači, ki so v zadnjih letih začeli izgubljati stik z realnostjo in so iz leta v leto sanjali ponovitev leta 2004, ko je Celje PL postalo evropski klubski prvak, slovenska reprezentanca pa je na EP osvojila srebrno kolajno. Negativna energija, ki se je sprožila po neuspehu v kvalifikacijah za SP proti Slovaški, je bila ogromno breme na plečih igralcev in predvsem strokovnega štaba oziroma selektorja Požuna, ki se ni pozabil zahvaliti predsedstvu RZS za zaupanje, da je lahko opravljal popravni izpit. Opravil ga je uspešno in za nameček poskrbel, da se je krog kandidatov za izbrano vrsto razširil. »Spominjam se, da so se mi nekateri še jeseni posmehovali in govorili, da sem v reprezentanco vabil igralce, ki še Konjuha ne morejo premagati,« je včeraj razmišljal Požun, ki je nepreklicno sklenil selektorsko kariero in bi se rad posvetil koordinaciji oziroma individualnemu delu z mladimi igralci. Mislil je na igralce Trima, ki so jeseni nespretno izgubili tekmo evropskega pokala s Konjuhom iz Bosne in Hercegovine. Toda izkazalo se je, da so Sebastjan Skube, Klemen Cehte in David Miklavčič nova vrednost slovenskega rokometa. In pravzaprav ni čudno, da je Trimo letos osvojil tretje mesto v MIK 1. ligi. Nova vrednost je postal tudi Miha Žvižej, Primož Prošt si je bržčas dokončno utrdil reprezentančni status, manjkali pa so Aleš Pajovič, Miladin Kozlina, Rok Praznik, Matjaž Brumen, David Špiler, Gorazd Škof, Beno Lapajne in Vid Kavtičnik. To so še tisti fantje, ki sodijo v ožji izbor, prvi, ki čaka iz ozadja, pa je gotovo Marko Bezjak, a ne gre pozabiti niti na Davida Koražijo. Zdaj je že očitno, da sta Uroš Zorman in Skube postala glavna organizatorja igre slovenske izbrane vrste. Zmaga v Belorusiji je pomembna tudi zato, ker je šlo za uspešen zaključek kvalifikacijskega cikla. In zato, ker si Požunovi varovanci niso dovolili razkošja oziroma niso bili preračunljivi in igrali toliko, kot je bilo potrebno za preboj na EP. Igrali so na zmago. Po zmagi je pač vedno najlepše in še posebej lep je pogled na končno lestvico pete kvalifikacijske skupine. Nemčija je prva, Slovenija druga. Toda ta pogled odkriva tudi realnost slovenskega reprezentančnega rokometa. Nikoli ne bomo rokometna velesila, a bomo sila, ki je sposobna mešati štrene najboljšim. Zato bodo prihodnji meseci še posebej zanimivi. Prišel bo nov selektor, ki bo že s svojim ugledom, ki je sicer omadeževan, prinesel višja pričakovanja, kot so bila v preteklosti. Z novo generacijo je sicer prišel tudi nov motiv in prav zanimivo bo videti, česa je v vlogi selektorja sposoben Zvonimir »Noka« Serdarušić.