Tudi Slovenija se lahko vpiše med žrtve terorističnega napada v New Yorku. Nismo sicer imeli neposrednih žrtev v ruševinah stolpnic WTC, dobivamo pa v teh dneh posredne. Prva posredna žrtev so gotovo mediji in novinarji. Zdi se, da so slovenski politiki čakali trenutek, da so lahko složno in glasno udarili po njih. V tem pravzaprav niso veliko drugačni kot politiki drugod po svetu. So le bolj robati in nespametni. To, koliko neposredno in grobo se politiki spravljajo na novinarje, je odsev demokratičnih standardov, ki veljajo znotraj politične kulture posamezne dežele. Kjer veljajo visoki standardi demokracije, so politiki praviloma v defenzivnem položaju, novinarske navedbe zgolj demantirajo, se z njihovimi pisanji ne strinjajo, a se z njimi ne prepirajo. Kjer so splošni demokratični standardi nižji, se politiki z novinarji in publicisti prepirajo, in kjer so najnižji, jih tudi zmerjajo, jim grozijo, jih ob vsaki priložnosti tožijo in kar najbolj onemogočajo. Drugače rečeno, v zrelih demokracijah novinarji kontrolirajo delo politikov in politike, v invalidnih demokracijah politiki kontrolirajo delo novinarjev in novinarskih hiš. Zato se v zrelih demokracijah kvečjemu politiki bojijo novinarjev in njihovih ostrih peres. Če je obratno, če se novinarji bojijo politikov in njihove dolge roke, pa je to slaba izkaznica za demokracijo. Seveda pa ti standardi občevanja in odnosov med politiki in mediji niso nekaj trajnega in nespremenljivega, ampak vsake toliko prihaja do spremenjenega odnosa. Praviloma ne na bolje, ampak na slabše. In to ponavadi takrat, ko se v imenu vojne nevarnosti, izrednih razmer in posebnih nacionalnih interesov najde alibi za pritisk na novinarje in novinarske hiše. V državah, kakršna je, denimo, Velika Britanija, se iste stvari povedo manj robustno in manj direktno. Ko je Blair pred kratkim govoril o tem, da zahodno zavezništvo izgublja javnomnenjsko in medijsko bitko, je omenjal islamsko arabski svet, a v resnici meril tja, ker je fronta najbolj občutljiva - v domače okolje. Seveda zavedanje in opozarjanje na izgubljene bitke pomeni, da bodo skušali narediti vse, da ne izgubijo tudi vojne. Američani so se tega lotili kar najbolj neposredno. Urednikom zvijajo roke, oglaševalce pa navdušujejo s patriotskimi čustvi, ki se kažejo v prenehanju oglaševanja v »malopridnih« medijih. V Evropi demokratične tradicije se to zvijanje rok ne more prakticirati tako neposredno, zato je evropski elektronski in tiskani medijski prostor v pokrivanju dogodkov, ki si sledijo od tragičnega 11. septembra dalje, veliko bolj pester in večplasten ter zato daleč od »zaželenega« črno-belega upodabljanja problema, ki ga je sprožila katastrofa v New Yorku. Kdor sledi preko kabelskih mrež ali preko interneta dostopne evropske elektronske ali tiskane medije, lahko zato uživa ob bogastvu razmišljanj in refleksij, ki močno presegajo poenostavljeno sliko o storilcu in žrtvi. Splošni refren prevladujočih evropskih analiz, pa tudi čisto dokumentarnih oddaj in zapisov je, da je v obravnavi sodobnega in aktualnega politično motiviranega terorizma relacija storilca in maščevalca reverzibilna, da vloge nenehno drsijo in se menjujejo ter da terorizem kot sprevržena metoda politično, etično ali religiozno motivirane gverile nima opravičila, ima pa vendarle razloge in korenine. Kajpak je zaradi te »uravnoteženosti« v poročanju in analizi vseskozi čutiti nervozo in nelagodje evropskih političnih dvorov. Delno zaradi iskrenega nestrinjanja s takim pogledom na problem, delno zaradi obvez do velikega brata, ki v teh dneh težko skriva ranjeni ponos in zato ni kaj prida pripravljen prenašati dekadence evropske liberalne tradicije.