»S hlačami,« je pojasnila, »ali pa lahko rečeš, da imaš na riti odlikovanje za pogum iz druge svetovne vojne.« »V norišnico bi te morali zapreti, krava zmešana,« je zasikal Ramon. »Tega se boš še spominjala,« je rekel nato Sofiji. »Maščeval se ti bom, to mi lahko verjameš.« Moja nora prijateljica pa je le skomignila z rameni: »Nikdar ne grozi Sicilijanki.« »Zdaj mi pa ne začni še s tem,« je zaječal, in medtem ko si je poskušal obleči hlače, ves čas stokal. »Pozabi na vse skupaj, Ramon,« je zdaj skoraj nežno rekla Sofija. »Pa bova tudi midve pozabili. Če ne, bo pa jutri za to vedelo vse mesto.« »Kdo ti bo pa verjel takšno zgodbo,« je zasikal. »Nikoli.« »Najpozneje takrat, ko ne boš hotel sleči hlač, da bi ovrgel mojo zgodbo,« je odvrnila Sofija, jaz pa sem bila spet čisto navdušena nad njeno hladnokrvnostjo in vzvišenostjo. »Ven hočem,« mi je naposled rekel Ramon. In res je po vsem, kar je storil v naši hiši, od mene zahteval, da grem z njim do hišnih vrat in mu jih odklenem. »Odšel boš, kakor si prišel,« sem presenetila samo sebe, še bolj pa me je presenetil Ramon, ki je začel jokati. »S tem vendar,« je smrkal, »ne morem plezati po drevesih. Pojma nimata, kako to boli.« »Namazali te bova s hladilnim mazilom,« je predlagala Sofija. »To hladi in celi.« Res je bilo mišljeno sočutno, toda ker je to rekla Sofija, je Ramon vse skupaj razumel kot vnovično sramotenje.