Zgolj podatki nacionalnih testiranj na šoli ne morejo odražati kakovosti dela šole, zato so takšni podatki lahko zelo hitro zavajajoči. Lestvice šol ne merijo tistega, kar obljubljajo, torej kvalitete šol, temveč predstavljajo le t.i. »infotainment«, torej zabavno informacijo z dvomljivo objektivno vrednostjo. Objavo lestvic spremljajo zadržki, ki so značilni tudi za druge objave statističnih podatkov. S slednjim so mišljene predvsem napake. Rang lestvice šol so napačne, saj ustvarjajo vtis, da so razlike med šolami tudi tam, kjer nezanesljivost rezultatov tega zaključka nikakor ne potrjuje. Slednja ugotovitev je ponazorjena s tabelo. Javna objava rezultatov pomeni, da bo šola, ki si je ustvarila dober sloves, lažje ohranila ta položaj, saj se bodo nanjo vpisovali sposobnejši učenci. Relativnost razvrščanja šol je organ utemeljeval s tujimi primeri. Zaključil je, da so zaradi objav rang lestvic šol iz leta v leto povečevale razlike v dosežkih in socialnem statusu vpisanih učencev med šolami. Primeri iz tujine kažejo tudi, da preveliko poudarjanje lestvic s strani medijev šole potiska v položaj, ko skrbijo bolj za svojo javno podobo in rezultat na lestvici, kakor za dejanski pedagoški proces. V primeru objave rang lestvic šol bi morali zbrane podatke nujno opremiti s podrobnimi opozorili, razlagami in izjavo izdajatelja, da se popolnoma zaveda nezanesljivosti in omejitev predstavljenih podatkov. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do zavajanja bralcev. Četudi bi bili podatki popolnoma zanesljivi, je pomembno to, da predstavljajo pregled izjemno ozkega dela procesov v šoli. Rezultati odslikavajo spremembe, ki so se zgodile pred nekaj leti in nimajo nujno nobene zveze s sedanjim delom na šoli. Intervali zaupanja so tudi ob uporabi rezultatov dodane vrednosti tako veliki, da ne dopuščajo enoznačnega rangiranja, kar kakršnekoli primerjave šol postavlja pod vprašaj. Javna objava kakršnihkoli dosežkov dijakov po šolah, ki bi omogočala njihovo medsebojno primerjavo, bi povzročila napačno razumevanje teh podatkov, saj rang lestvice predstavljajo zelo omejeno in pomanjkljivo sliko objektivne realnosti na šolah. Javna objava dosežkov bi povratnim informacijam šolam dodala negativni predznak; za šole z nizkim povprečjem bi to predstavljalo negativno breme, na katerega ne morejo vplivati, za šole nad povprečjem pa velik pritisk, saj naj bi lahko vsak padec glede na predhodne rezultate javnost razumela kot poslabšanje njihovega dela. Javno objavljanje rezultatov testiranja bi spodbudilo prilagajanje šolskega procesa zahtevam preverjanja, najverjetneje v škodo dijakov, saj bi pouk v veliki meri postal le še pripravljalnica za testiranje. Treba je upoštevati tudi dejstvo, da si dijaki sami izberejo izbirne predmete. Pri tem naj bi bilo pomembno, kako se odločajo sošolci, kaj predlagajo učitelji, ipd. To pa ni pokazatelj kvalitete pedagoškega procesa na šoli.