»Moj obraz je preveč otroški, da bi me ljudje sploh lahko obravnavali mojim letom primerno. In kot tak seveda ne more odražati mojega značaja, moje osebnosti; v resnici sem veliko zrelejša, resnejša in predvsem 'globlja'. Dvomim pa tudi, da je lahko videz hecne rdečelaske pretirano zapeljiv. Občutek imam, da me ljudje zaradi teh punčkastih potez in tudi zato, ker nisem preveč visoka, sploh ne opazijo. Merim 1,57 centimetra, in ker sem se pred dvema letoma še malce zredila, lahko realno in samokritično rečem, da nisem ravno klasična lepotica. Moji sestri, ki imata 33 in 36 let, sta veliki in vitki. Tudi večina mojih prijateljic je precej visokih. Nujno bi se morala zaljubiti: ko sem zaljubljena, hujšam, saj ne morem več misliti na hrano! Toda to je začarani krog – kako naj se zaljubim, ko pa ne verjamem, da me bo sploh kdo znal videti takšno, kakršna sem v resnici. Moški z mano ponavadi ravnajo kot z mehko, nežno, ljubko igračko, ki je ne bi radi poškodovali, zato se je rajši niti ne dotaknejo … Kadar si obujem čevlje s peto in kakšno bolj resno obleko in se malo naličim, se počutim že nekoliko bolj samozavestno, saj nisem več videti kot majhna deklica, ampak vsaj kot najstnica. Ker pa tudi nisem preveč nadarjena za nakupe – vedno me vse mine, še preden dobro začnem, saj se mi zdi, da mi nič ni prav – mi oblačila, v katerih sem potem videti kolikor toliko dobro, izberejo prijateljice.«