ne da bi moral obračati glavo, in moje oči so imele tisti užitek, ki je prav gotovo največji, kar ga lahko ima zaljubljenec, tisti užitek, ki ga nihče ne more kratiti,« je pozneje opisal potovanje s kočijo, s katero so vsi trije potovali v Parmo. Tam je ugotovil, da se je Francozinja prodala Madžaru, da bi jo pripeljal v Parmo. Casanovi se je sicer zdela sumljiva, a je bil že preveč zaljubljen, da bi mogel razmišljati. Avgusta 1748 sta se nastanila v istem hotelu pod lažnimi imeni in tam ostala do novembra. Giacomo je bil v oblakih – svojo izbranko je zasipaval z darili, ji obljubljal, da nikoli več ne bo ljubil nobene druge in se hotel z njo poročiti. »Kdor misli, da ženska ne more osrečevati moškega štiriindvajset ur na dan, ni nikoli spoznal Henriette. Veselje, ki je napolnjevalo moje srce, je bilo veliko večje, ko sem se čez dan pogovarjal z njo, kakor pa ponoči, ko sem jo stiskal v objemu. Ni bila šolana, vendar je razmišljala strogo kot zemljemerec. Ni se postavljala z omikanostjo, vendar mi je dala marsikateri duhovni nasvet,« je pisal pozneje in nadaljeval: »Lepotica brez duha ne da ljubimcu nič drugega kot telesni užitek svoje lepote. Grda in pametna ženska doseže s svojim duhom, da se moški tako zaljubi vanjo, da sploh nima drugih želja. In kaj naj potem rečem jaz, ki sem imel lepo, pametno in omikano Henrietto? Moja sreča je bila tolikšna, da se o tem nisem mogel niti prepričati,« je čez leta pisal z zanj značilnim pretiravanjem. Vendar je imela celo Henriette napakico – bila je poročena in se je skrivala pred sorodstvom, ki jo je iskalo. Tako sta zaljubljenca le redko hodila v javnost, bolj ali manj sta doma brala, se pogovarjala in se ljubila, ne da bi se kdajkoli sprla. Idila ni dolgo trajala. Ko je Henrietto, za katero se je pozneje izkazalo, da je bila Jeanne-Marie d’Albert de Saint-Hippolyte in je bila poročena z Boyerjem de Fonscolombom, našel sel njenih sorodnikov in ji sporočil, da se mora v nekaj tednih vrniti v Ženevo, se ni obotavljala. Ljubimca sta se skupaj podala na pot. Preden sta se tik pred Ženevo ločila, je Henriette na okensko polico z diamantom napisala stavek: »Tudi Henrietto boš pozabil.« Takrat je bil, v solzah in s strtim srcem, star petindvajset let, prepričan, da je ne bo. In je resnično ni, četudi jo je prebolel. »Vsakokrat, ko pomislim nanjo, se čez moje srce razlije balzam,« je zapisal v Spominih. Čez veliko let jo je ponovno srečal, vendar je ni prepoznal, saj se je hudo zredila, je pa ona prepoznala njega in mu