Skorajda desetletno blokado v odnosih s Hrvaško je na slovenski strani že doslej v glavnem narekovala vladna SLS z Marjanom Podobnikom in Francem Zagožnom na čelu. Predvsem je bil zanimiv odnos te stranke do stalnih pozivov tako imenovane civilne družbe v zvezi z mejo v Istri in do njenih ozemeljskih zahtev do sosednje države, na primer zahteve po meji na Mirni ali Savudrijskem polotoku. Nevarni pozivi civilne družbe so nastajali v zavetju in pod pokroviteljstvom SLS. Primer: civilna družba napiše peticijo, v kateri so ozemeljske zahteve, in zanjo zbere 15 tisoč podpisov po vsej Sloveniji. Podpredsednik vlade Marjan Podobnik ne glede na to, da zunanje ministrstvo takih zahtev ni upoštevalo, inscenira slavnostni sprejem za prinosnike podpisov in pobudnikom zagotovi prizadevanje vlade, da se bodo zahteve iz peticije uresničile. Predsednik vlade se ne oglasi, pričakovanja javnosti se spričo militantnosti in glasnosti zagovornikov spremenjenih meja postopoma večajo. Tisti, ki so opozarjali na obveznosti, ki izhajajo iz temeljne ustavne listine RS iz leta 1991 in deklaracije o neodvisnosti, to je priznanje in spoštovanje meje, ki je veljala na dan osamosvojitve Slovenije in Hrvaške, so ožigosani skorajda za narodne izdajalce. Vroče postane šele, ko hrvaška vlada kljub nasprotovanju parlamentarnega odbora za zunanjo politiko parafira sporazum o meji s Slovenijo, in takoj za tem, ko po dolgotrajnih mukah tudi slovenski parlament ratificira sporazum o obmejnem sodelovanju, ki naj bi olajšal življenje ljudi ob meji. Zgodba o slovensko-hrvaški meji v Piranskem zalivu postaja vse težja in vse bolj moreča. Zdi se skoraj brezizhodna. Jastrebi na obeh straneh meje dvignejo krila in napovedujejo razna zborovanja. Njihova mnenja so brezkompromisna in ultimativna. Hrvaški ribiči zanikajo vsakršno legitimnost hrvaških oblasti in napovedujejo, da bodo vzeli pravico oziroma zunanjo politiko Hrvaške v svoje roke. Lok napnejo do skrajnosti in svoji vladi ne puščajo nobenega manevrskega prostora. Podobno igro se gre Odbor za zaščito slovenskih državljanov. Odbora ne zanima, kaj si predsednik vlade skupaj z zunanjim ministrom misli o sporu s Hrvaško, še manj, kako ga misli rešiti. Zanima ga samo, kaj bo vlada naredila za zavarovanje ozemlja, ki ga odbor, sestavljen iz številnih intelektualcev iz kroga Nove revije, samovoljno razglaša za slovensko. Vlado poziva, naj ozemlje, kjer živi Joško Joras, zasede in priključi k Sloveniji, ne pušča ji prostora za pogajanja ali morda kompromis. Res je, da državljani in civilnodružbene skupine lahko svobodno izražajo svoja mnenja o vseh zadevah in jim teh pravic ne more kratiti nobena demokratično izvoljena oblast. Težava je v tem, kakšen odnos do takih mnenj ima politika obeh držav. Jim prisluhne? Se jim podredi? Ali jih zavrne kot povsem nespremenljiva, kot sta to v času hladne vojne, leta 1954, storili vladi Jugoslavije in Italije. Italija se takrat pred svojo javnostjo ni mogla odreči coni B STO, saj se je tako ali tako odpovedala velikemu delu Istre, Jugoslavija pa ne Trstu, ki je bil ravno tako propagandno eksploatiran. Kljub temu sta državi dosegli začasno rešitev, ki je bila takrat v obeh edina možna, če so hoteli, da se vse izpelje brez večjega revolta. So pa vsi vedeli, da bo z leti ta rešitev postala trajna. To se je zgodilo z osimskimi sporazumi. Brez njih bi bila osamosvojitev Slovenije težavna, saj so sporazumi pravno rešili vprašanje meje.