Navzočnost islama, ki je postal druga vera v Evropi, je sprožila veliko vprašanj, pri katerih pa laičnost ni najbolj v ospredju. Nekatere analogije z zgodovino krščanskih in muslimanskih opredelitev lahko prispevajo k razpravi, ne da bi pri tem postavljali eno vero proti drugi. »Modernizirati islam ali islamizirati modernost« takšno alternativo je ponudil mislec v izgnanstvu, muslimanski vernik, ki ne želi biti imenovan. Evropi ni uspelo pokristjaniti modernosti, ker se je temu uprlo razsvetljenstvo, je pa precej modernizirala krščanstvo. Modernost se ne pusti islamizirati, tako kakor se ni pustila pokristjaniti. »V Knjigo se ne sme posegati,« odgovarjajo na to muslimanski verski poglavarji. V Svetem pismu ni bilo nič spremenjenega, ko so odpravili indeks prepovedanih knjig, inkvizicijo, grmade, mučenje krivovercev in še nekatere zablode naših cerkva. Sodobna zgodovina v njej je kolonializem pustil globoke sledi večini islamskih držav ni dovolila, da bi doživele svoje »stoletje razsvetljenstva« in njegov laični vpliv. Nahda in Trazimat, pa tudi drugi podobni reformistični poskusi niso imeli možnosti, da bi uresničili tisto, kar so hoteli. Ali se da posodobiti prebiranje Korana, ne da bi se spreminjala prerokova beseda? Samo muslimanski svet in njegova razsvetljena inteligenca lahko odgovorita na to vprašanje. Imata namreč dobre razloge, da ne zaupata drugim. Mi bi jima morda lahko priskočili na pomoč, če bi se pred tem sami rešili nekaterih površinskih in napačnih sodb: islam in islamizem nista isto, islamizem in islamski integralizem se razlikujeta, integralizma in fundamentalizma prav tako ne moremo enačiti, v samem fundamentalizmu so na eni strani mistični in nenasilni pogledi, na drugi pa fanatični in nasilni šele ti izvajajo nasilje in sejejo smrt. Takšno razlikovanje bi lahko pripomoglo k temu, da se krivda ne bi zvračala na večino muslimanov in bi se olajšalo življenje tistim, ki živijo z nami v Evropi.