Ampak povrnimo se k strahu. Človeku je hudo, ko začnejo zdravniki govoriti o strahu, kajti družbena klima v Sloveniji ni takšna, da bi ljudje v belem javno govorili o njem. Po dr. Eriku Breclju je na praznični predvečer spregovoril še dr. Primož Strojan z ljubljanskega Onkološkega inštituta, oddelka za radioterapijo. Nevzdržne delovne razmere, tako za medicinsko osebje kot za paciente, dotrajane naprave, zdaj preobremenjen sedemnajstletni obsevalnik, prej pa triindvajsetletni, ki je bil tako rekoč nefunkcionalen, saj so morali obračati bolnike, kajti glava aparata ni delovala. Za paciente pove, da, na srečo ali žalost, ne poznajo medicinskih standardov za delovanje naprav. Večina res ne, pa tudi če bi jih, kaj bi jim pravzaprav pomagalo. Govori še o novih aparaturah, ki že dve leti gnijejo v kleti klinike in jih zaradi znanih razmer ne morejo aktivirati. In se vidno razburjen sprašuje, kdaj jih bodo.