ji sploh niso problem. Ampak mi nismo ne Francija ne Nemčija. Ker Slovence to moti, v principu nimajo radi tistih, ki imajo več. Tiste, ki imajo več, prenašajo le, če ti svoje bogastvo delijo z njimi. Povedano drugače, če so prisotne tehnike redistribucije. Tito je seveda imel več, ampak mu Slovenci tega niso pretirano zamerili, ker so nekaj dobili tudi oni. Za Jankovića velja enako. Postal je sicer kapitalist, ampak njegove čistilke bodo povedale, da je za njih lepo skrbel. Janković torej, kot bi se reklo, poskrbi zase, a da tudi drugim. Za razliko od drugih, ki poskrbijo le zase, drugim pa ne dajo nič. To bi bila za slovenske volivce uspešna volilna argumentacija, ne glede na to, kako populistično zveni. In to je tisto, kar bi Slovenci kupili. Naj ima več, ampak naj poskrbi tudi za nas. Slovenci od očetovske figure torej ne pričakujejo, da bo imela isto kot oni. Mogoče jim to ni čisto všeč, ampak dokler skrbi tudi za njih, je v redu. Glede na logiko slovenskega volilnega telesa je možni levi vodja torej Janković, ne kdo drug, Golobič recimo. Golobič prehitro misli. In prehitro govori. Zato ga imajo Slovenci za nepremišljenega … Tudi prepametnega. Ja. Ne morejo mu slediti. Nekoč sem mu tudi osebno rekla: »Vaš problem je ta, da ste vi že pri desetem sklepu, ko so oni šele pri drugem.« Tako ne moreš zmagati na volitvah. Ker mu volivci ne morejo slediti, imajo občutek, da je nepremišljen in/ali da so sami butasti. Ker je, kot sem že dejala, v slovenski kulturi nepremišljenost isto kot odsotnost varnosti, ljudem, ki jih imajo Slovenci za nepremišljene, ne zaupajo. Premišljeno je varno. Nepremišljeno ni varno. S tem seveda ne mislim, da je Golobič nepremišljen. Gre za to, kako ga dojema večinski del volilnega telesa. Ker politika poteka v kulturi, tu ne morete nič. Pri Zares je oseba, ki bi lahko dobila volitve, Gantar. Je pameten in hkrati dovolj počasen (smeh), da ga volilno telo dojema. A ni premalo karizmatičen? Je, ampak tudi Drnovšek ni bil na začetku nič kaj karizmatičen. Gantar ima tudi zelo uporabno osebno zgodovino, kot Tito, Kučan in Drnovšek je izšel iz delavskega okolja. To je za Slovence pomembno. To je nekaj, čemur Slovenci zaupajo. To zaupanje delavskemu izvoru nima zveze s socializmom, ampak korenini v mnogo starejši zgodovinski izkušnji. Slovenci, če nas primerjate z Italijani, Čehi, Poljaki in drugimi, smo posebni, ker nikoli nismo imeli lastnega vladajočega razreda. Pri Slovencih so kolektivi vedno bivali kot nekakšne male populacije, kjer so se vsi poznali in kjer so bili skoraj vsi približno enako revni. Iz nizkega sloja. In revni. To so bili in so še za Slovence »naši« ljudje, ljudje, ki se jim lahko zaupa. Tudi zato govorim študentom, da je bil socializem sistem, ki so ga Slovenci razumeli. Ne glede na to, da so ga kritizirali, so ga razumeli. Vsi so bili bolj ali manj enaki in vsi so o vsem odločali. To je bilo Slovencem jasno. Kapitalizem jim ni jasen, saj je to družba neenakosti, v kateri odločajo le nekateri. Tega Slovenci ne bodo nikoli »prebavili«. Slovencev ne morete spremeniti v Američane. Slovenci torej ne »prebavljamo« kapitalizma. Po drugi strani pa smo hlapčevski narod, ki se temu ne upre. To seveda je problem. Slovenci enačijo varnost poleg premišljenosti tudi z nevidnostjo, ki je ena od najpomembnejših dimenzij slovenske politične kulture. Slovenci so se skozi zgodovino naučili, da je nevidnost koristna. Bolj kot si neviden, boljše je. Lažje preživiš. Zato bo tipični Slovenec doma, kjer ga nihče ne vidi, vse skritiziral, javno pa ne bo nikoli rekel nič. To pomeni, da praktično ne morete aktivirati nezadovoljstva, ki ga ljudje čutijo. Nezadovoljstvo med ljudmi seveda obstaja, obstajalo je že s prejšnjo in predprejšnjo vlado. Moja ga. Cvetka pravi že kar nekaj časa, da je treba znova izvesti revolucijo. A nihče ne naredi nič. Nihče noče biti prvi, nihče noče biti viden. To nezadovoljstvo bi se dalo artikulira-