Število sto je eno od popolnih števil, njegova odličnost pa je tesno povezana z imenitnostjo enice in desetice, ki sta v njem simbolično navzoči in stopnjevani. “Število deset, pomnoženo samo s sabo, da sto,” pravi Gregor Veliki, “torej sto po pravici pomeni posebno popolnost.” Posebna popolnost, zaokroženost časa in prostora, celovitost, trdnost in stanovitnost so pomeni, ki jih krščanska ikonografija povzema iz antične tradicije, dodaja pa jim številne vsebine, ki se povezujejo z vzvišenostjo Boga, dovršenostjo njegovega stvariteljskega dela, čistostjo vere, upanjem v odrešitev in lepoto rajskega življenja. V Svetem pismu ne manjka motivov, ki pričajo o pomembni vlogi števila sto. Omenimo lahko Izakovo setev, ki je stotero obrodila (1 Mz 26,12) in so jo v srednjem veku razlagali kot nebeško plačilo za dobra dela, ki jih opravimo za življenja. Evangelist Matej obljublja stokratno plačilo, to je večno življenje, za vse tiste, ki se v Božjem imenu odpovedujejo zemeljskim dobrinam (Mt 19,29). Neverjetno rojstvo Izaka v Abrahamovem stotem letu predstavlja izpolnitev Božje obljube v zemeljskem življenju in obet nebeške sreče, Noetova barka, ki so jo gradili sto let, pa je dokaz Božje milosti in eden najbolj uveljavljenih simbolov odrešitve itd. Še bi lahko naštevali, a mogoče je bolje, da se pridružimo sv. Hieronimu, ki svoje razmišljanje o stotici takole zaključi: “O imenitnosti tega števila povejmo le še to, da ima deset desetic trdnost kvadrata in je tudi zato simbol stanovitnosti in večnosti.”