Če bi se spraševali o tem, ali je slovenska mladina v primerjavi z drugo evropsko mladino po čem posebna, opazimo zlasti ugotovitve več raziskav o visoki stopnji nezaupanja v državne ustanove. Mednarodna primerjalna raziskava o državljanski vzgoji, ki smo jo izvedli na Pedagoškem inštitutu (hkrati s še več kot dvema desetinama sodelujočih držav), je v mnogih vidikih celo prijetno presenetila. Naši učenci višjih razredov osnovne šole se niso bistveno razlikovali od vrstnikov po svetu glede znanja o družbeni ureditvi, ni bilo niti kakšnih hudih odstopanj glede na rasistične, nacionalistične in podobne negativne naravnanosti. Vidik, po katerem so bili naši učenci svetovni prvaki, pa je bila zelo izrazito najnižja stopnja zaupanja v ustanove sistema. Izsledki te raziskave so dodatno potrdili (predvsem pa so glede na starost raziskovane skupine najavili, da se položaj še ne bo kmalu izboljšal) ugotovitve raziskave Mladina 2000, ki sta jo vodila Milena Ule in Vlado Miheljak. Tega nezaupanja kajpada ne kaže enačiti z uporništvom, saj v skladu z raziskavami odrasle populacije lahko ugotovimo, da gre za splošno potezo v slovenski politični kulturi. Torej gre še najmanj za generacijski spor, saj raziskava Uletove in Miheljaka jasno nakazuje, da takega spora pravzaprav ni, kar je po vsej verjetnosti posledica prevladovanja modela permisivne družine z nizkim številom otrok.