Kljub temu velja preučiti letno poročilo te ustanove, ki v marsičem pojasnjuje razloge za takšno stanje. Vsekakor gre krivce za stanje na področju javnih naročil iskati zunaj komisije. Povsem nekorektna je zakonska določba, da mora predstojnik takšne ustanove izpolnjevati enaka merila kot predsednik njenega organa v postopkih revizije. Gre za povsem ločeni funkciji, ki ju nikakor ne kaže enačiti. Predsednik komisije se mora boriti za proračunska sredstva za njeno delo in za ustrezno zakonodajo na svojem področju, medtem ko morajo biti revizorji povsem neodvisni pravni in drugi strokovnjaki, ki se ne smejo obremenjevati s finančnimi in organizacijskimi problemi. Tudi predsednik računskega sodišča ni pravnik z državnim pravosodnim izpitom, temveč je njegova stroka povsem druga. Največji problem zakonodaje, ki je v parlamentarnem postopku, pa je, da ne odpravlja možnosti korupcije v postopkih javnega naročanja. Tudi evropska zakonodaja na tem področju se šele razvija, zato velja poiskati tudi lastne rešitve, ki bi omejile korupcijo.