Brat Josip se je kasneje izselil v Argentino in tam še marsikaj zanimivega ustvaril, a ker si ni upal postati “sokol in vzleteti”, je tonil v pozabo. Prav to dvojnost, ta kontrast med neustavljivo strastjo, željo dvigniti se nad povprečje in iz tisočerih vzrokov ne imeti poguma tvegati in posledično, kljub “sokolski duši”, biti ukleščen med kokoši”, je v svojem delu Eda Zgodba bratov Rusjan izpostavila Neda Rusjan Bric, ki se je pisanja pripovedi o letečih bratih lotila, kot je sama zapisala v gledališkem listu, ko je njena “sestra dobila elektronsko pošto iz Argentine, v kateri pravnuk Josipa Rusjana, Edvardovega brata, poizveduje po morebitnih svojcih”. In ker sama nosi priimek Rusjan, je še njo zgrabila želja, da bi o tem kaj napisala. Ob slavnih bratih je stkala še drugo zgodbo hrepenenja in dilem mlade Ede, “večne” absolventke na režiji, ki v odkrivanju svojega rodu Rusjanov odpotuje z materjo, slavno pianistko, v Argentino obiskat Josipovega sina in morda tudi svojega sorodnika. Iz tega naj bi napravila scenarij, snemala film in z njim vendarle