Marxa prek Engelsa in Lenina pa vse do danes, pustile za seboj celo tradicijo diskurza o znanosti v smislu, ki so ga temu izrazu dajali v 19. stoletju. Cena, ki so jo marksisti plačali za svojo zvestobo staremu pozitivizmu, je bila skrajna gluhost za celo vrsto vprašanj, ki jih je zastavila pavlovska psihologija; za nekatere zdravnike blizu PCF psihiatrična politika ali psihiatrija kot politika nista bili vredni obravnave. To, kar sem poskušal narediti na tem področju jaz, je bilo pri francoski intelektualni levici prav tako sprejeto z molkom. Šele leta 1968 so vsa ta vprašanja, marksistični tradiciji in komunistični stranki navkljub, dobila svoj politični pomen, z intenzivnostjo, ki je nisem nikoli pričakoval in ki je pokazala, da so bile moje predhodne knjige še zmerom preveč plahe in sramežljive. Brez političnega odprtja v teh letih bi ne imel poguma, da se ponovno lotim teh vprašanj ter nadaljujem z raziskavo kaznovanja, zaporov, disciplin. Morda obstaja, končno, še tretji razlog, vendar ne morem biti popolnoma prepričan, če je pri tem sploh igral kakšno vlogo. No, kljub temu pa se sprašujem, če ni med intelektualci, ki so bili v ali blizu PCF, nemara obstajalo neko zavračanje, da bi postavili problem zapiranja, politične rabe psihiatrije in, v bolj splošnem smislu, disciplinarne mreže družbe. Brez dvoma je bilo tedaj, med leti 1955–1960, malo znanega o dejanski razsežnosti Gulaga, toda prepričan sem, da so ga mnogi slutili; vsekakor pa so imeli mnogi občutek, da je o teh rečeh bolje ne govoriti: to je bilo nevarno območje, posejano z opozorilnimi znaki. Seveda je za nazaj težko presojati stopnjo obveščenosti ljudi. Vsekakor pa veste, kako zlahka je lahko partijsko vodstvo – ki je seveda vse vedelo – razpošiljalo naokrog navodila, ki so ljudem preprečevala, da bi govorili o tem ali onem, ali pa so izključevala to ali ono smer raziskovanja. Če se je o vprašanju pavlovske psihiatrije med nekaterimi zdravniki, ki so bili blizu CPF, kljub temu razpravljalo, pa je vsekakor veljalo, da psihiatrična politika in psihiatrija kot politika nista ravno najprimernejši temi. Fontana in pasquino: Na vaši teoretski poti obstaja potemtakem neka določena diskontinuiteta. Ko smo že pri tem, 113