Tip gre v puščavo in na goro, se pogovori z Bogom, potem pa se vrne nazaj in predsedniku države reče: pusti moje ljudi, naj počnejo, kar hočejo! V normalnih okoliščinah bi ga dal predsednik zapreti v umobolnico, toda ker so okoliščine nenormalne in ker smo v starem Egiptu, kjer imajo v odsotnosti boljših idej na oblasti sužnjelastništvo, Faraon tipu, ime mu je Mojzes, naloži dodatno težaško delo. Kar je razumljivo - Mojzes ima očitno viške energije. Mojzes je v Egipčanskem princu, risanki Spielbergove firme DreamWorks, le replika sodobnih gurujev new-age ezoterike. Res, če ga malce bolje pogledate, zgleda kot kak krošnjar z novo spiritualnostjo. Lahko bi si ga nalepili na steno. Samo pomislite, ko se Mojzes vrne s svojega legendarnega pogovora z Bogom, se tudi sam z vsemi, ki jih sreča, pogovarja tako, kot da je Bog. Razumete - kot da govori z gore. In ker dandanes vsi stremijo k hitri razsvetlitvi in ekspresni spiritualizaciji (po dveh tečajih ste že na I. stopnji itd.), ni nobenega razloga, da se ne bi prilepili na Mojzesa, ki mu Bog vso modrost tega sveta zvede na 10 zapovedi. Zakaj bi ljudi utrujal z "vsem", če pa zadostuje skrajšana, prirejena, user-friendly verzija, ki že po desetih korakih obljublja nirvano? Jasno, sodobni new-age preroki ne počnejo nič drugega, ko svojim klientom obljubljajo, da jih od cilja loči le 10 stopenj, le 10 korakov, le 10 magičnih stavkov. Niso nori, da bi svojo klientelo mučili s špehi, kakršen je Biblija. Debele knjige so slabe za biznis. Najboljša za biznis je modrost, stlačena v nekaj preprostih stavkov, ki se končajo s klicajem. Iskreno rečeno, ljudstvo bi si bržkone celo preproste stavke težko zapomnilo, če se ne bi končali s klicajem - kar se konča s klicajem, gre hitreje v glavo. Le da klicajev ni več kot 10. Aneres - 10 korakov, pa sem doma?! Zato niti ne preseneča, da Egipčanski princ ne pove cele zgodbe o Mojzesu, ampak se konča v trenutku, ko se v Bibliji - in celo v filmu Deset zapovedi (1956) - Mojzesovemu izvoljenemu ljudstvu po prečkanju razprtega Rdečega morja zmeša in se na vrat na nos prepustijo kolektivni orgiji, ki vključuje tudi čaščenje zlatega teleta. Kar Boga razkači. Ne, tega overdose transa v Egipčanskem princu ni. Niti božjega srda. Niti kazni, huh. New-age obljublja nirvano, ne pa razkroj. Tako dobimo le tisto, kar je pred razkrojem: košaro z otrokom, ki pluje po Nilu... faranonovo ženo (Helen Mirren), ki ga najde in vzame za svojega... siroto, ki zraste v Mojzesa (Val Kilmer)... faraona (Patrick Stewart), ki uživa v gradnji piramid... Mojzesovega polbrata Ramzesa (Ralph Fiennes), ki je rojen antisemit... sužnje (ja, Žide), ki so upogibajo pod biči in težkimi skalami... Mojzesa, ki nenadoma ugotovi, da je tudi sam izvirno Žid... njegovega brata Arona (Jeff Goldblum), njegovo sestro Miriam (Sandra Bullock), njegovo zaročenko (Michelle Pfeiffer) in njegovo strumno pot na goro, kjer mu govoreči goreči grm oznani: "Jaz sem, ki sem - Bog tvojih očetov." Sledi kakopak oni famozni: Let my people go! Pa ognjeni dež, invazija kobilic, mrtvi prvorojenci, kuge in palica, ki mutira v kačo. In seveda, ker Egipčanski princ odreže razkroj nirvanistov, odreže tudi učiteljevo - gurujevo, Mojzesovo - gnevno soočenje z nirvanisti, svojimi učenci. Tudi new-age priročniki ne čutijo nobene potrebe, da bi potencialnim vernikom razlagali, kaj jih čaka - vedno raje zamolčijo, da bodo v paketu z novo dušo dobili tudi novega gospodarja, ki jim ne bo pustil, da bi odšli. Bog in Mojzes sta ljudstvo speljala Egipčanom, toda potem ga nista pustila, da bi šel svojo pot. Le zakaj bi se new-age guru utapljal v utvari, da se to ne izplača? Če ti že uspe Eksodus... ee, če ti že uspe ljudstvo speljati na svoj mlin, si nor, če mu ne predpišeš: Ne imej drugih bogov poleg mene!