Seveda so bili ponyji zložljiva kolesa, čeprav to v tistem času vsaj podpisanemu in večini mladeži ni predstavljalo kake posebne kvalitete. To je šlo pač zraven, smo pa bentili, če se ji vijak tistega tečaja v okvirju – v tovarni so mu rekli šarnir – med usodno pomembno dirko, ki je bila polna skakanja, akrobacij, odvil in se je kolo prepolovilo. Ne rečem, da ta preklopnost za kak avtomobilski prtljažnik, če ni bil ravno fičkov, ni bila uporabna, ampak bolj ostaja v spominu, da je dal vse skupaj marsikdo kar zavariti ali za večjo trdnost v okvir celo privariti še en drog. Pony je imel za sedežem, ki ga je bilo tako kot krmilo mogoče nastavljati po višini, tudi torbico iz trde plastike, v kateri naj bi bil poseben ključ z različnimi nastavki za različne velikosti vijakov. Ponyji so se namreč tudi kvarili. Ampak v torbici je bilo bolje ne imeti ničesar, ker ti potem iz nje vsaj niso mogli nič odnesti. Bolj provizorične so bile tudi ključavnice na tri številke, ki so jih že mali mojstri z lahkoto odklenili.