Vsi smo služili vojaški rok v eni od enot, ki so bile bolj ali manj specialne. Imeli smo povprečno osemnajst do dvaindvajset let in ni jih bilo malo, ki bi v svoji naivnosti in pripadnosti naredili tudi kako neumnost, ne da bi kaj dosti razmišljali o ukazu, katerega so prejeli, vsaj tisti malo bolj specialni ne. Nekateri bodo rekli, saj to so policaji, ki so bili izšolani za to ter tudi psihično in kako drugače pripravljeni na to zahtevno službo. S tem se popolnoma strinjam. Ampak, takšen tretman so imeli tudi tisti uniformirani mladeniči, o katerih smo po časnikih brali, da delajo nekakšen direndaj po Dolenjski ter da pripadajo enotam za varovanje meje, specialni enoti MORIS, pa tudi kakšen vojak si vzame življenje, da o kakšnem kajenju trav'ce sploh ne govorimo. Jaz tu govorim samo o ljudeh, ki nosijo uniformo, nobenega pa ne želim blatiti, nasprotno, želim povedati, da smo tem fantom mogoče naredili krivico, saj so na zatožni klopi sedeli sami, prepričan pa sem, da bi poleg moral biti še nekdo, ki je odgovoren za vzgojo kadrov za take poklice kakor tudi njihovo kasnejše spremljanje, saj so take šole in centri za urjenje specifični, starši pa šoli predajo svojega petnajstletnika v prepričanju, da je v pravih rokah. Ti ljudje so morali biti na razpolago 24 ur na dan, torej so tudi v kopalnici morali imeti odzivnike ali pa kaj podobnega. Nisem strokovnjak na tem področju, sem le človek, ki ima sedemnajstletnika in bere dnevno časopisje, zato naj mi oprostijo vsi tisti, ki sem jih tu nehote užalil. Nekdo mi bo verjetno navrgel, da le čevlje sodi naj kopitar, ampak tudi Prešerni nismo vsi. Tudi mi, navadni smrtniki naredimo kakšno oslarijo, ki nam še zdaleč ni za vzgled, glede na to, da vsi nimamo let, ki bi se vrtela okoli dvajsetih.