»To se ne bo zgodilo, obljubim ti.« Stegnila se je in ga z roko nežno pobožala. Ampak kako mu lahko obljubi? Kako mu lahko obljubi, da bodo spet poznali varnost? Kako naj to ve? Če je lahko kaj tako groznega doletelo Jacka, lahko kaj podobno groznega doleti vsakega od njih. Zdaj so se tega zavedali vsi, celo Jamie. Zagotovil za dolgo življenje in varnost ni bilo več. »Nič se mi ne bo zgodilo, tebi pa tudi ne. Zvečer se vidiva, ljubček.« Pokimal je in zlezel iz avta. Gledala ga je, kako nesrečno stopa proti šolskemu vhodu, in srce ji je bilo težko kot svinec. Nehote se je vprašala, ali jih bo žalost še zelo dolgo spremljala, ali bo za vedno ostala. Težko si je bilo predstavljati, da jim bo kdaj spet lepo, da se bodo smejali, se hrupno pogovarjali, bili glasni, lahkih src. Življenje jim je naložilo breme, ki ga bodo povsod nosili s sabo; vsaj zase je vedela, da bo tako. Preboleli bodo, ali se vsaj privadili. Toda otroci ne bodo nikdar več imeli očeta, ona ne bo imela Jacka. Izguba je bila nepopravljiva. Četudi se bodo njihova srca sčasoma zacelila, bo brazgotina za vedno ostala. Med vožnjo do pisarne jo je razjedala skrb zanje in oslepljena od solz je dvakrat prevozila rdeč semafor. Navsezadnje jo je ustavil policist.