Včasih sem mislila, da je medijski svet resničen, da so ljudje, dogodki in zrak, ki kroži okoli teh ljudi, stvarni. Danes vem, da je vse to iluzija, podoba, hotenje. Resnični svet se odvija drugje. Resnični svet so jutra z mojo družino. Je vonj po pravkar skuhani kavi in toastu z marelično marmelado. Je grlen smeh moje majhne punčke in Piše: glasen smeh moje velike deklice. Alenka Mirt Iskra Je telefonski klic mojega moža, ko mi sporoča, da še ni uspel jesti in da ima ambulatno polno. Je prijazno telefonsko sporočilo mojih prijateljic, ki jih zanima, kako sem, kako smo. Vse ostalo je utvara. Je namišljeni svet, ki ga soustvarjamo. So modne zapovedi in vrtoglavo visoke pete. Nežna šminka in mačje zadimljene oči. Je drag parfum in mala črna oblekica. Ki jo morate imeti v omari. Je pripravljen in pripraven odgovor na vsa novinarska vprašanja. So mastni naslovi v revijah in so zmanipulirani, izmišljeni odgovori. Je svet, ki ga mnogi občudujejo in si želijo postati del njega. Včasih za visoko ceno. In je ponedeljkov večer, ko prvič tistega dne zares zadihamo. Ko je v kotu veže pripravljena šolska torba za naslednji dan in pečem palačinke. Za hčerko z limono in sladkorjem. Vse ostalo je utvara. So sijoče oči in cigareta v roki v polmraku težkih besed. So igrivi kodri in svileno spodnje perilo. So mrzle in nemirne roke, skrite v žepih vijoličnega plašča. In je torkovo popoldne, ko hitim s kuhanjem kosila in v stolčku zibam mojo dojenčico. Ji pojem Kekčeve pesmi in himno, kar se moji starejši hčerki zdi zelo smešno. In moj mož ima ambulanto ta dan, zato je pozen. Kosilo zanj mu pogrejem, ko pride. In mi hiti pripovedovati, kako je bilo v službi. Vse ostalo je utvara. So ljudje, ki me prepoznajo kot novinarko s televizije in se mi prijazno nasmehnejo. In so tisti, ki samo gledajo. V zavetju svojega doma govorijo o nas, o ljudeh, ki jih poznajo s televizije, iz rumenega tiska. Takrat lahko izrečejo vse, kar si želijo. Včasih se mi zdi, da se besede kot energija vrnejo k tistemu, ki so mu bile namenjene. Sama počnem isto. Govorim o ljudeh, ki jih vidim in ki vstopajo v moj svet. Tako dobro jih poznam, da si jih malo lastim. In je sredino jutro, ko pripravljam kosmiče in jogurt in gledam skozi okno na sosedovo hišo, kjer mož in žena že zgodaj zjutraj na balkonu pijeta kavo in kadita. Običajno v tišini, ona je zavita v prešito odejo. Vsako jutro, celo ko sneži. Pijeta iz rumene in rdeče skodelice. Želim si, da bi bil moj mož zjutraj doma. V službo gre že ob šestih. Ko s puncami še spimo. Vse ostalo je utvara. So viseči uhani in paževska pričeska. Z visokim ovratnikom in belim šalom. Z brezkrbnim klepetom in penino v tankih kozarcih. Z utrujenimi očmi, ko meglo izpije sonce. In je četrtkov dan, ki se ga veselim, saj že diši po koncu tedna in ima Neli drsanje, Blaž pa squash z Damjanom. In čakam nanizanko Na kraju zločina. Vse ostalo je utvara. Ki mnoge zvabi v svoja nedrja in jih nesramno odvrže, ko jih ne potrebuje več. Ko se ozrejo naokoli ostanejo le visoki ovratniki s sledovi nežne šminke. In je petek, sobota in nedelja, ki so moji najljubši dnevi in spominjajo na modro odejo, pod katero se stisnemo. Mogoče je moj svet tudi utvara, iluzija, hotenje. In je sestop iz resničnega sveta. Če je, je to naljepša utvara mojega življenja.