»Kako ste dobri,« se mu je zahvaljevala, ko sta vnovič sedla pred bajto. Od veselja, da je lahko z nekom kramljal in temu tudi nekaj dal, je iz žepa na suknjiču potegnil ustno harmoniko. Zaigral je znano melodijo. Nogi na tnalu je prekrižal, priprl oči, zajemal zrak in igral ves radosten. Pred kočo se je razlegala melodija in plavala med drevjem nekam visoko. Tudi Reginina noga je udarjala po taktu ob tla. Pogledala je do starca, ta je z vsem telesom lovil ritem. Zvoki orglic so prevzeli dekle. Z nežnim glasom je segla v melodijo. Vse se je ujemalo. Možic ni odprl oči, da bi pogledal, kdo poje, ampak je še glasneje in še bolj veselo igral naprej. Vsa sta ju prevzela pesem in igranje. Med vse to veselje se meša opojen vonj lipovega cvetja, ki se je sušilo pred kočo. Mož je naposled prenehal igrati in zamaknjeno spregovoril: