Tiho sem poslušal Marie, zaprl sem oči in slišal, kako je njen glas prehajal iz mojega ušesa v možgane, kjer sem začutil, da se razliva in postaja del mene. Nisem zares poslušal, kaj je govorila, vest me je osupnila in nisem še čisto dojel, kaj je dejansko pomenila, samo njen glas sem slišal, ranjen zvok in čutno barvo Mariejinega glasu. Čutil sem strašno potrebo, da bi zajokal, oprijel sem se tega nežnega glasu, ki me je zazibal, si z vso močjo pritisnil aparat k ušesu, da bi Mariejin glas prodrl v moje možgane, v moje telo, tako zelo, da me je zabolelo, da so bile mečice pordele, ko sem premaknil aparat s toplo, vlažno in mokro plastiko z ušesa na boleča senca. Z zaprtimi očmi sem nepremično poslušal Mariejin glas, ki mi je govoril z razdalje tisočev kilometrov, ki sem ga slišal prek neskončne zemeljske površine, prek polj in step, prek razprostrte noči in vseh njenih odtenkov na obličju zemlje, prek škrlatnega sibirskega sončnega zahoda in prvega oranžkastega sija vzhodnoevropskih mest, poslušal sem šibki Mariejin glas, ki mi je govoril v soncu pariškega popoldneva in ki je prihajal do mene skoraj nespremenjen v noči na vlaku, šibki Mariejin glas, ki me je dobesedno odnašal, tako kot te lahko odnesejo misel, sanje ali branje tedaj, ko se telo loči od duha, ko telo ostane statično in duh odpotuje, se razširi in razprostre, in ko se počasi za zaprtimi očmi rojevajo podobe in oživijo spomini, čutenja in živčna stanja, ko v živo zarežejo bolečina, v pozabo potisnjena čustva, strahovi, radosti, občutki hladu, topline, ljubljenosti, nevednosti, v enakomernem pretoku krvi v sencih, v pospešenem ritmu bitja srca in nato v šoku, kot prelomu valov v morju posušenih solz, ki je zamrznilo v nas.