Iz te perspektive je laže razumeti na prvi pogled paradoksalno trditev škofov, da bi monopol Cerkve na religiozno vzgojo predstavljal korak v smeri modernega šolskega sistema! Takole namreč zapišejo: 'Če bi naša šola hotela vzgajati za strpnost in pluralnost, ne bi izključevala iz šolskega prostora katoliške vernosti in Cerkve, katerima pripada velik del naših državljanov.' Idejna pluralnost in monopolizem si ne nasprotujeta le iz božje perspektive. Le iz takšne oddaljenosti postane usoda državljanov, ki ne sodijo v čredo vernih, nepomembna. Vendar pa se mi zdi samoumevno Cerkveno povezovanje sodobnega slovenstva s katoliško vero sporno tudi samo po sebi. V sodobnih sekularnih skupnostih je resnično verujoča le še manjšina prebivalstva, velika večina pa nas je versko brezbrižnih. To pomeni, da svojega življenja ne uravnavamo ne po bogu ne v nasprotju z njim, ampak enostavno mimo njega. Kako globoko se je zaril ta črv verske brezbrižnosti, nam v pismu zelo nazorno ilustrirajo tudi sami škofi. Namesto da bi kot resnični verniki v Apostolatu še naprej tako kot v mesecu avgustu molili, 'da bi slovenska javnost spoznala velikanski pomen religiozne vzgoje pri katehezi in verskem pouku v šoli', so v jeseni očitno izgubili nedvoumno vero v moč te oblike transcendentalnega vplivanja ter ji ob bok postavili neprimerno konkretnejše, a zato tudi povsem profano pisanje političnih pamfletov.