Nedavno upokojeni melbournski gastroenterolog Peter Davies, sicer odličen poznavalec bolezni črevesja, je natanko dvanajst let po doktoratu z naslovom Mozart osebno, v katerem meni, da je avstrijski skladatelj pri petintridesetih letih umrl zaradi Schönlein-Henochovega sindroma, na trg poslal študijo, v kateri se ukvarja s psihopatologijo Beethovna. Ta po njegovem velja za trpečega umetnika par excellence: poleg tega, da je trpel za manično depresijo, naj bi ga dokončno zdelala kronični pankreatitis in ciroza jeter. O Beethovnovi naglušnosti je Davies prepričan, da trenutno prevladujoče mnenje, po katerem naj bi skladatelj oglušel zaradi otoskleroze, ne more vzdržati. Precej bolj verjetna se mu zdi hipoteza, ki je milo rečeno cineastična. Po njej naj bi Beethoven na nekem potovanju leta 1796 najprej staknil tifus, zatem virusni meningitis in šele nazadnje usodno atrofijo slušnega živca.