Večinoma majhni, apnenčasti otočki štrlijo visoko iz morja. Njihove navpične stene so polne žlebičev, ki jih je v mnogih letih izdolbla voda. V nekaterih lagunah obala izgubi svojo strmino in tam se med morje in apnenec vrinejo bele peščene plaže, ki samevajo na soncu. Tisti, ki si lahko privoščijo čoln, tako najdejo svojo plažo, in če je ne izberejo ravno ob linijah turističnih bark, verjetno mine kar nekaj dni, preden zagledajo človeka. Noč na barki daje zaradi temnih obrisov labirinta visokih otočkov na jasnem nebu občutek, kot da smo na kakšnem visokogorskem jezeru. Kraška pokrajina, ki je sicer značilna za skoraj ves Vietnam, pride tukaj še bolj do izraza. Med številnimi kraškimi jamami je nekaj tudi turističnih, na žalost pa so njihovi upravitelji mnenja, da jame same po sebi še niso zadostne, zato so jih opremili z modrimi, rdečimi, rumenimi in zelenimi reflektorji ter s simulacijami od vode odbite svetlobe. Tako dobi obiskovalec občutek, da se je znašel v diskoteki, čeprav nekatere od njih po lepoti ne zaostajajo za našimi.