Ker leča za tretje oko in spray za auro ne primeta, kot bi morala, je za slovenskega navijača vsaka tekma reprezentance pekel - in to že če slovenska reprezentanca igra doma, magari proti Malti. Kaj šele ko gostuje, ko potemtakem igra v hladni, mračni, srhljivi tujini, po možnosti kje daleč, magari zelo daleč, recimo v Parizu, do katerega sicer vozijo tudi letala, toda hej, pravi navijači na tekme hodijo z avtom. Saj veste, da bi se ja lahko še malce bolj mučili. Da bi ja lahko še malce bolj trpeli. Da bi se ja lahko še malce bolj presedali, zvijali, krotovičili, žrli in napenjali. Da bi se ja lahko še malce bolj živcirali. Bolje rečeno - da bi se ja lahko na tekmo mentalno pripravili. Vožnja do Pariza je v tem smislu idealno dolga. Če greš čez Italijo in Lyon, se ti pod kolesi zrola kakih 1.500 kilometrov. Če greš čez Avstrijo in Nemčijo, se ti jih zrola kakih 200 manj, toda še vedno ti ostane veliko časa za govorjenje o nogometu in tekmi - in vsi vemo, da pravemu navijaču govorjenje o nogometu nudi večji užitek od same tekme. Okej, ali pa vsaj nič manjšega. Govorjenje o užitku je itak že samo po sebi užitek, ne. In seveda, tako dolga, epska fura, odisejada tako rekoč, je idealna priložnost za mučenje, trpljenje, presedanje, zvijanje, krotovičenje, napenjanje in živciranje. Če bi nam kaj takega počeli Francozi, bi jim siknili - hej, dajte mir, jebeni sadisti, saj nismo Alžirija! Ne, nič ne more tekmovati z dolgo, deževno, somračno, depresivno, megleno, neprespano, mučeniško vožnjo na tekmo, kakršna je bila vožnja na tekmo s Francijo. Ja, sklenili smo, da tja krenemo po poti navijaškega stresa - z avtom, ki ni bil narejen za štiri. Kaj so napisali v drobnem tisku, nas ni zanimalo. Zavzeli smo navijaško prežo. Pika. Bili smo ravnodušni do otrok, ki so tisti dan prvič v življenju spregovorili, mesta, mimo katerih smo se peljali, pa so bila le mesta - in nič drugega. Ne, ko se navijač pelje mimo Salzburga, ne misli na sol, grad Hohensalzburg, barok in to, da je bil tam rojen Amadeus. Počuti se kot rocker na turneji, ee, on the road - fura se od mesta do mesta, toda vsa mu izgledajo isto. Brez odtenkov in pomenskih nihanj. Anonimno, dolgočasno, nepotrebno, nesmiselno. In četudi jih ošine s pogledom ali dvema, se ne poglobijo. Iskreno rečeno, če v tebi tli navijač, potem si itak že davno pred Salzburgom nezmožen kakršnekoli predstave o tem, kaj je realno.