Umetniška opusa obeh avtorjev poleg navezave na tradicijo ekspresionističnega slikarstva, katerega korenine segajo vse do Goye, povezuje predvsem sorodno, tragično občutenje življenja, nad katerim ves čas visi temna senca smrti. Zavedanje o minljivosti vsega živega je njuna dela prepojilo s pretresljivim občutenjem tesnobe, osamljenosti in strahu, obenem pa podobe odsevajo željo po očiščenju in pomiritvi. Tisnikarjev svet temačnih vizij se z leti ni dosti spreminjal, v Huzjanovem delu pa se pojavljajo določene oblikovne in vsebinske spremembe. Groteskno modernistično deformiranje telesa ga je v osemdesetih pripeljalo do izoblikovanja bitij zarodkov, ki so se pred nevarnostjo sovražnega okolja zapirala v zakrčen varovalni položaj. Nezmožnost bivanja in nema bolečina sta porajali nenehno željo po zavetju in ugnezditvi. V prvi polovici devetdesetih let je turobna prizorišča zamenjalo abstrahirano ozadje, namesto ubitih tonov prekmurske ravnice pa se je uveljavil žareč rumeno-okrast kolorit, ki je krhka bitja ovil v zlato sončevo svetlobo kot simbol za navzočnost božjega.