Trojček Siddharta, Big foot Mama in na koncu še O.S.T. so najboljši primer kakovostnega glasbenega bohotenja na zelo podobnih osnovah, ki imajo bodisi metal-grunge, punk-rock ali pa spet bolj temačne, gotske prvine. Temperaturo 2001 v tem segmentu gre primerjati z veličastnim vladanjem seattleske rockovske prakse iz prve polovice devetdesetih. Zdrava konkurenca, veliko dobrih stvari (Nirvana, Pearl Jam, Screeming Trees, Mudhoney, Soundgarden …), modra navezava na tradicijo (Neil Young, Walkabouts …) so odslikavale zdrav duh v prestolnici Microsofta. Tu podobnih mega projektov ali njihove serije ne zmoremo, saj nimamo še teh nekaj njiv povezanih z asfaltom, kljub vsemu pa se je mlajša rockovska generacija miselno odcepila od starega rocka, ki je namesto vase zaprtih in preplašenih hipijev naplavila vedre mladce, ki se želijo dokazati, hočejo več, hočejo nekaj podobnega MTV-sranju, se znajo vsaj pogojno obnašati pred mikrofoni in kamerami in nenazadnje o svojem glasbenem udejstvovanju govorijo zbrano in premišljeno, se pravi, da stvari delajo še kako zavestno in zato tudi odgovorno, obenem pa z veliko klenega kapitalističnega navdiha in tudi pragmatizma. Nekaj zelo podobnega se dogaja v fajlu, ki spomni na dvojec Tabu-Yogurt. En prodor je navdihnil drugega, in kaj hitro smo dobili spet zapozneli, a vendarle odgovor na stenstane No Doubt, Garbage, Alanis Morissette in podobne navale ženske histerije, ki je na tem planetu vladala pred petimi leti. Razen BFM, ki so zavoljo lastne otopelosti na robu prepada, se zdi, da bodo vsi ostali glasbeni pogoni v nadaljevanu, recimo, dveh let zmogli tudi drugo oz. tretjo in nato še kakšno plato. No, to bi bilo nekaj. Če bi se to res zgodilo, bi zagotovo vzniknila še kakšna, še mlajša veseloigra. Hkrati pa se bodo prav zaradi tenzij na sceni zdramili tudi starci, nekoč vse preveč zakopani med tako imenovano alter šaro. Ta čas npr. novo plato snemajo Res Nulius, in ni druge, kot da si obetamo soliden, z inspiracijo iz »present tensa« prežet izdelek.