No, Paklenica že dolgo ni več samo hrvaško oz. slovensko plezališče. e vrsto let jo obiskujejo plezalci iz Zahodne Evrope, po padcu berlinskega zidu in koncu vojne na Hrvaškem pa njeni vse številnejši obiskovalci postajajo plezalci iz ekskomunističnih držav. Tak, večjezičen, slovensko-italijansko-angleški, je tudi pakleniški vodnik, ki predstavlja alpinistu to, kar turistu pomenita turistični vodnik in zemljevid. Pove mu, kolikšna je tehnična zahtevnost plezalne smeri, kako visoka je in koliko časa jo »povprečna« naveza pleza. Našteto dopolnjujeta še skica oz. »zemljevid« smeri ter fotografija stene z vrisano smerjo. Na koncu sledi še opis smeri, ki pa je zlasti pri daljših, večstometrskih smereh, pretirano skop, pri nekaterih smereh pa sploh umanjka. Je to davek večjezičnosti, ki je avtorju, da vodnik ne bi postal preobširen, zavezala usta in ga prisilila k redkobesednosti? Tudi odličen kratek oris zgodovine plezanja v Paklenici, ki se bere kot kriminalka, bi lahko bil obširnejši.