Ljubljančan Pavle Kozjek je pred meseci postal prvi Slovenec, ki se je na vrh 8848 metrov visokega Everesta povzpel brez vdihavanja dodatnega kisika. Everest je bil po Broad Peaku, Gasherbrumu II in Šiša Pangmi Kozjekov četrti osemtisočak. No, Kozjekova posebnost niso vzponi na osemtisočake - čeravno se po številu osvojenih med Slovenci uvršča zelo visoko, takoj za Vikijem Grošljem in Kranjčanom Andrejem Štremfljem - temveč svojevrstni plezalni maratoni, hitri vzponi in sestopi po plezalnih smereh. "Bilo je v drugi polovici osemdesetih," se spominja Pavle Kozjek. "Začel sem v Mojstrovkah nad Vršičem. Po smeri Steber revežev sem se povzpel na Mojstrovko, šel po grebenu do Travnika, nato sestopil po razu Travnika, se znova vzpel po Zajedi Travnika ter sestopil po Aschenbrennerju. Zatem sem odšel pod steno Šit, se po njej povzpel po kombinaciji smeri Belač-Zupan in Stebra Šit ter nazadnje po smeri Jesihove sestopil. Tako sem v enem dnevu preplezal šest smeri, od katerih je bila polovica takšnih, da so vsebovale težave šeste stopnje. Če pomislim, da je šlo za približno štiri kilometre težav med četrto in šesto stopnjo, to ni šala. Začel sem zjutraj in končal popoldne. Časi so bili takšni: Aschenbrenner - ena ura." (Običajna naveza pleza to smer šest ur ali več - op. p.) Kozjek je vse naštete smeri soliral, torej ni imel soplezalca, ki bi ga varoval in ga po morebitni napaki, katere posledica bi bil padec, zadržal na vrvi. "S seboj sem imel prusik, ki sem ga na krušljivih in delikatnih mestih potegnil skozi klin, sicer pa sem večinoma plezal brez varovanja, kajti če bi se varoval, bi bil občutno počasnejši. Takšni vzponi," nadaljuje Kozjek, "so velik užitek, saj se jih lotevam, kadar sem dovolj vplezan, da imam tako imenovano mačje gibanje. Počutim se varnega, tudi psiha je v redu. Da sem lažji, plezam brez čelade. S seboj imam le vrečico z magnezijevim prahom, plezalke in plezalni pas - to je vse. To je res svoboda v stenah."