Vedno sem sledil načelu, da moramo pomagati bližnjemu, pa naj gre za toplo besedo, stisk roke ali posojo knjige, na primer. V nadaljevanju kanim opisati primer, ko je bila oblika pomoči posoja knjige, bližnji pa kolegica – imenujmo jo Janja. Prvič zato, ker se mi zdi Janja nekako najbolj verjetno ime za kolegico, ki si sposoja knjige, drugič pa zato, ker ji je bilo res tako ime. Janja me je torej poklicala po telefonu (1,20 evra) in me vprašala, ali imam to in to knjigo, češ potrebuje jo njen sin, ker je na spisku knjig, ki jih v šoli berejo za bralno značko. Za enkratno uporabo pač ne gre, da bi človek kupoval knjige. Niso tako poceni! Ko gre za knjige, jih običajno imam. Ne vem natančno zakaj, a v nekem obdobju, ki je zdaj hvala bogu za mano, sem kupil domala vse slovenske knjige, ki so se pojavile na tržišču. Nekje sem prebral, da je težnja po kopičenju knjig posledica nerazrešenih konfliktov v zgodnjem otroštvu – ne vem, če ne z izločanjem. Da so me torej prepozno začeli navajati na kahlico, ali pa prepozno – ne vem in tudi ni pomembno. Zdaj je, kar je, in če je sekundarna posledica kopičenja možnost izposojanja, nimam nič proti tej svoji motnji ali karkoli že je. Tudi za naprošeno knjigo sem vedel, da je del moje zasebne knjižnice, le tega nisem vedel, ali jo ‘vodim’ med tistimi, ki so na zalogi, med izposojenimi ali morda pogrešanimi. Janji sem rekel, naj pokliče čez par minut, da ugotovim, kakšna je usoda iskane knjige. Našel sem jo in Janja je kmalu poklicala (1,60 evra). Ker se ji ni zelo mudilo, sva se domenila, da ji knjigo dostavim, ko bom slučajno peljal mimo. Naneslo je, da sem še isti dan slučajno peljal mimo. Prej sem Janjo poklical, ker – ne razumite me napak – nerad na vrat na nos pozvonim na vrata dame srednjih let. Lahko da ima obiske, peče