LEDVICE, krokodilje. Začetki vzburljive slave teh organov izginjajo v mrakobnosti nastanka stare egipčanske civilizacije, odkoder so v naskoku zavzeli častno mesto v kuhinjah zloglasnih nasladnežev klasičnega Rima. Danes jih mnogo jedo na Madagaskarju, v porečju Amazonke pa jih nadomeščajo z aligatorjevimi. Na Javi prisegajo na krokodilja jajca, torej na tiste zgolj rumenjaka polne, z mehko opno obdane razvlečene kroglice, ki jih samice ležejo v razmočeni močvirski mulj, medtem ko sodobni beli Avstralci še vedno ogorčeno polemizirajo, kaj aboriginska tradicija pod temi ledvicami oziroma jajci sploh misli; jajca so namreč lahko zgolj tista navadna jajca, iz katerih po določenem času prikuka na plan nov rod mrgolazni, ali pa tudi samčeve spolne žleze, ki pa so pogosto, da je zmeda popolna, tudi kar 'bele ledvičke' poimenovane. Zato se mnogi zatekajo k nekakšni danikenovski rešitvi in iz trupel sveže zaklanih krokodilov namesto pravih, torej običajnih ledvičk, ki imajo opravka predvsem s scavnico teh plazilcev, izrezujejo tisto, kar medicinsko poimenujemo testise. Kakšna mezga se pa tam tvori, pa tudi vemo in baje je prava hrabrost oralno se lotiti tega delikatnega organa in njegove vsebine, kajti to menda smrdi do nebes in pekla obenem. (Vse to je namreč potrebno pogoltniti v surovem stanju, kajti tudi krokodilov mačefit je zgrajen na beljakovinski osnovi, ki ob termični obdelavi preprosto koagulira v navaden cvrtnjak).