i kaj, tale Artur z Minimojčki vred so navadna jajca, toda ker jih je posnel Luc Besson, tega ne bomo nikomur povedali. Kajti Luc Besson je eden tistih filmskih ustvarjalcev in vsestranskih producentov, ki je francoski in z njim posredno tudi evropski (žanrski) film dvignil na zavidljivo visok nivo. Njegovi filmi so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja predstavljali izvirno kombinacijo kultne robe, vrhunskega scenarističnega eklekticizma in ravno pravšnjega zvezdniškega glamurja. Skratka, na trgu in pri gledalcih so uspešno konkurirali hollywoodskim izdelkom. Luc Besson je snemal filme, ki so v kratkem pridobili širok krog privržencev in triumfalno prestopili meje svoje domovine. Svoj prvi film, črno-beli postholokavstni celovečerec z naslovom Zadnja bitka, je posnel že leta 1983. Takrat je štel 24 pomladi. Dve leti kasneje je režiral subtilni Subway, mehki Trainspotting pred Trainspottingom v pariškem metroju, ki sta ga v glavnih vlogah odpilotirala Christopher Lambert in Isabelle Adjani. Kult na prvo žogo. Leta 1988 je prišla Velika modrina, eden najbolj poetičnih in vizualno privlačnih neameriških filmov vseh časov, o prijateljstvu človeka in morja, ki je tako čvrsto, da ga ne more skaliti niti ženska. Bessonov prvi veliki hit je bila Nikita iz leta 1990, visokooktanska zgodba o morilki s spranimi možgani, ki se ji začnejo postopoma vračati čustva. Nikita je impresionirala celo Hollywood, ki je brž postregel s svojo dobesedno, a scela inferiorno verzijo pod naslovom Nina (1993), kjer je vlogo senzualne Anne Parillaud nič kaj prepričljivo odrecitirala Bridget Fonda. Naslednje leto je Besson postregel z novo obliko vizualnega ugodja, protistresnim dokumentarcem Atlantis, ki mu je čez tri leta, torej leta 1994, sledil Leon, njegov prvi film, posnet v angleščini. Leon je prav tako zgodba o perfekcionističnem profesionalnem morilcu, tokrat moškega spola, ki bi se jo dalo razumeti tudi kot nekakšen prequel Nikite. In če preskočimo Devico Orleansko (1999) ter ne povsem nezanimivi črno-beli Angel-A (2005), bomo videli, da je Besson točno pred desetimi leti tako Evropo kot svet očaral s stripovsko pravljičnim, epskim tornadom specialnih efektov z naslovom Peti element. Svet Petega elementa je bil eden najbolj popolnih fantazijskih svetov, kar jih je bilo mogoče takrat videti na velikem platnu. Besson je povedal, da je skupaj z mnogimi sodelavci skrbno analiziral zgodovino človeštva in si ustvaril najbolj možno predstavo o tem, kakšen bo svet leta 2259. Svet bo prenaseljen, ljudje bodo živeli v mestih z več nivoji, v orjaških stolpnicah, ki segajo do neba in čez, vozili se bodo z lebdečimi avtomobili, dopustovali na tujih planetih, svoboda bo relativna, vzdušje na pol orwellovsko in marsikaj, s čimer smo živeli prvi 2 tisočletji, bo v tretjem izginilo. Recimo