Evroregija Predsednika smo tudi povprašali, kaj je novega na področju tako imenovane evroregije, za katero vemo, da ga je vedno izjemno zanimala, in potrdil nam je, da se sam še stalno zavzema za ta daljnoročni projekt, in dejal je, da je tudi republika Slovenija zainteresirana za evroregijo. “Prav s predstavniki Republike Slovenije smo se pogovarjali o tem in lahko vam povem, da obstajajo tudi predlogi, da bi v naši evroregiji bile tudi nekatera področja, ki so na Madžarskem in poleg avstrijske Koroške tudi avstrijska Štajerska, kar pomeni, da se moramo še dogovoriti za območje, ki ga bo obsegala evroregija,” nam je povedal Illy. Nadaljeval je, da obstajajo tudi mnenja, naj bi obsegala evroregija predvsem Veneto, FurlanijoJulijsko krajino, Slovenijo in Istro ter seveda Koroško. Opozoril nas je, da Evropska unija še nima ustrezne zakonodaje, ki bi omogočala deželam iz različnih držav, da se same lahko odločajo za evroregijo, ta zakonodaja se sedaj pripravlja in bo omogočala na pravni osnovi ustanovitve evroregij, ki bodo imele čezmejni pomen in seveda tudi pravno veljavo. Povedal nam je, da se je sam nedavno v Bruslju pogovarjal o tem z vrsto visokih predstavnikov Evropske unije in tudi s predsednikom Evropske komisije Barrosom. “Obstajajo sicer možnosti, da na osnovi madridskega sporazuma dežele same začnejo pripravljati posebne dogovore s sosednjimi državami, za kar smo se tudi mi zavzeli in to tako s Slovenijo kot s Hrvaško, povem pa vam, da gre tu za dolgotrajne procese,” je še dodal Illy. Peti koridor Z evroregijo je tesno povezan tudi t.i. peti koridor in predsednik Illy nam je povedal, da je bil pred dnevi v Benetkah na posvetu, ki so ga organizirali evropski liberalni demokrati, na katerem sta sodelovala tudi predsednik komisije za prevoze Costa in nekdanji slovenski minister Pavliha. “Dosegli smo, da se načrt št. 6, ki zadeva železniško povezavo od Lyona v Franciji do Madžarske, pravzaprav do državne meje z Ukrajino, pospeši, da postane prvenstvenega pomena v EU. To pomeni, da se bodo lahko črpala nepovratna sredstva do 20 odstotkov cene del, in že govorimo o tem, da bi to čezmejno povezavo financirali z nepovratnimi sredstvi do 50 odstotkov cene teh del. Evropska banka bi lahko dala posojila v višini 75 odstotkov sredstev in ta posojila lahko udeležene strani v projektu vrnejo v 35 letih, kar je seveda zelo ugodno. V ta projekt je bila vključena tudi podvojitev železniške proge Koper- Divača in lahko zatrdim, da so bile tega vesele tako naša dežala kot tudi italijanska in slovenska vlada. Sedaj moramo pripraviti dogovor med slovensko in italijansko vlado, kot je bil že narejen med Avstrijo in Italijo, da bi prešli k realizaciji dogovora, ki je bil že dosežen med italijanskim ministrom Bersanijem in slovenskim ministrom Presečnikom. Kar se tiče avtocest, imamo tudi pozitivne novosti, saj bo Slovenija po zagotovilih, ki jih imamo, dogradila avtocesto od Maribora do madžarske meje do konca leta 2008. Madžari pa bodo do tega leta zgradili avocesto od slovenske meje do Balatona. V dveh letih in pol bi torej morala biti zgrajena avtocesta do Budimpešte. Sami smo tudi ponudili možnost sofinanciranja teh avtocestnih del,” je povedal predsednik Illy, ki pa nas je istočasno opozoril, da sam raje vidi dejstva kot pa dogovore, ki ostanejo samo na papirju. Sodelovanje med Trstom in Koprom Predsednika Riccarda Illyja smo povprašali, kakšno je njegovo mnenje o (ne)sodelovanju med tržaškim in koprskim pristaniščem, ki je postalo razvidno predvsem po odhodu Luke Koper iz Trsta. “Sam sem se do konca zavzemal, da bi Luka Koper ostala v družbi, ki upravlja v tržaškem pristanišču s sedmim pomolom. Povedali so mi, da Luka Koper ni hotela ostati kot manjšinski delničar v tej družbi in je zato odšla. Tu pa dodajam, da se tržaško pristanišče upravlja po evropskem modelu, se pravi, da ima pristanišče svojo upravo, ki pospešuje delo v pristanišču, ne upravlja pa z njim, ker so v njem zasebna podjetja, ki imajo koncesijo za delovanje v njem. Luka Koper pa je ena in ista družba, ki upravlja in deluje v koprskem pristanišču. Prepričan sem, da bo tudi to pristanišče potrebno opremiti z evropskim modelom upravljanja. Sam si seveda želim, da bi koprsko in tržaško pristanišče sodelovali, da bi med seboj bili tudi tekmovalni, in bojim se, da se še sami ne zavedamo dovolj, kakšen pomen in kakšne razvojne možnosti imata ti pristanišči za ves evropski prostor. Podpiram in zavzemam se za vse oblike sodelovanja, pa naj gre za sodelovanje med Slovenijo in Italijo, med našo deželo in Slovenijo, med pristaniščema, kot se zavzemam tudi za zgraditev železniške povezave med Trstom in Koprom, gre samo za sedem kilometrov železniške proge, ki bi omogočala hitrejši razvoj obema pristaniščema. Če bodo Slovenske železnice skrbele za prevoz za ’železniške konvoje’ iz omenjenih pristanišč proti Avstriji, Bavarski, Madžarski, bom sam tega vesel, ker italijanske železnice nimajo nobenega namena to početi, kot bom vesel vsakega drugega prevoznika! Najbolj pomembno bi bilo dobiti takega prevoznika, ki bi odprl nove možnosti obema pristaniščema!” je povedal Illy. Priseljenci in mi Illyjeva deželna uprava si je za reklamiranje svojega deželnega zakona za priseljence, imigrante, vzela slogan Harmonija različnosti! Predsednika smo povprašali, naj nam kaj več pove o priseljencih, novem zakonu in tudi zelo spornem začasnem središču za priseljence, ki ga Berlusconijeva vlada po vsej sili hoče imeti v Gradišču. “Harmonija različnosti je sinteza naše politike, ki se zavzema za integracijo in ne izničenje različnosti narodov, ki imajo različne jezike, navade in tradicije in živijo na območju naše dežele. Prav zato smo prosili modnega kreatorja Missonija, da nas je na Expoju na Japonskem predstavil z živimi barvami. Zakon o priseljencih je narejen, da bi v polnosti interpretiral to našo držo v praksi in bi priseljence v Gradišču, in je Rim obljubil, da se bo posvetoval o zgradnji tudi z deželno upravo, kot seveda tudi z občinsko in pokrajinsko, do česar, vsaj za deželo, ni še prišlo. “Večkrat smo že prosili pristojnega ministra, naj nam pošlje dokumentacijo o središču za priseljence, a do tega ni prišlo, kar se pa tiče urbanističnih rešitev, dežela za to ni pristojna. Če je prišlo do veniji, da ji ne zaupamo, da bo sama zgledno skrbela za schengenske meje! Mi smo v zameno za to središče prosili, da bi naredili središče za vse tiste priseljence, ki prosijo za politični azil, v mislih imamo vse tiste ljudi, ki prihajajo k nam z vojnih območij. Ponudili so nam tako središče, ki gre proti vsem osnovnim meram človeškega dostojanstva, in smo to seveda zavrnili. Nočemo namreč imeti središča, v katerem bi pod prisilo zadržali prosilce za politični azil, kar je seveda v nasprotju z italijansko ustavo in vsemi mednarodnimi dogovori, ki prosilcem za azil omogočajo svobodno gibanje v državi, kjer prosijo za azil. Če bo vlada spremenila pravila, bomo radi imeli središče, sami bi radi imeli središče odprtega tipa, tako, ki upošteva vse zakone, ki niso v nasprotju s človeškim dostojanstvom vsakega posameznika.” Zaščita za našo manjšino Seveda smo predsednika Illyja tudi prosili, naj nam pove kaj več o tem, kako sam gleda na neizvajanje zaščitnega zakona za našo manjšino, in tudi o danes že kronični nesklepčnosti paritetnega odbora. “Kot veste, sem bil med vodilnimi možmi, ki so si prizadevali za sprejetje zaščitnega zakona. Spominjam se, kako sem sam šel v Rim, kjer sem se pri tedanjem predsedniku senata Mancinu osebno zavzel za sprejetje zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Mancino me je opozoril, da so velika nasprotovanja temu zakonu, a sam sem vztrajal, da ga moramo izglasovati, ker ga sicer ne bomo imeli. Kasnejše volitve leta 2001 so pokazale, da sem imel prav. Hvala Bogu, da smo zakon dobili! Tako senator Camber kot poslanec Menia sta namreč sama vložila vsak po tisoč ugovorov, da bi ovirala sprejetje zakona! To govorim zato, da se danes spominjamo dejstva, da danes v Italiji vlada desna sredina, ki tega zakona ne spoštuje, pa čeprav je napisan umirjeno, v skladu z italijansko ustavo in evropsko zakonodajo! Dejstvo je, da desna sredina nasprotuje izvajanju zaščitnega zakona, kar dokazuje s tem, da vedno najde tisoč izgovorov, da zakona ne izvaja. Prišlo je do razhajanj glede območja, kjer živijo Slovenci, odstopil je en predstavnik komisije in danes smo pred dvema izbirama: ali naj prepričajo tega člana komisije, da se vrne v komisijo, ali pa mora vlada zamenjati predstavnika, kar je možno narediti v petnajstih dneh, če se seveda hoče, če pa se tega noče storiti, se gre v nedogled... Dejstvo pa je, da se danes že marsikdo sprašuje, če se še splača poizkušati najti neke kompromisne rešitve danes, ali je bolje počakati, da pride do voli-