V nedeljo zjutraj so zvoki v sosednjem stanovanju potihnili. Ona verjetno še spi, od utrujenosti, je pomislila cinično in se spomnila hrupa pred dvema mesecema. Bila je nedelja, natanko pred osmimi tedni. Cviljenju in bevskanju dalmatinca Apola pred vrati sosednjega stanovanja, ki ni prenehalo niti na lastnikovo grobo prigovarjanje, so se pridružili moški in ženski glasovi, nato vztrajno trkanje po vratih, vse dokler ni pod oknom zaslišala avtomobila, ki je parkiral na notranjem dvorišču. Še močnejšemu trkanju in razbijanju je sledilo vlamljanje v sosednje stanovanje. Ko je onim na zunanji strani vrat končno uspelo vstopiti, je nastopila nenavadna tišina. Morda za nekaj sekund, morda za pol minute se je čas skrčil in vsesal zvoke in hrup. Pod rjuho ji je bilo jasno, da so zagledali to, zaradi česar so se namenili v sosednje stanovanje nasilno vstopiti. Skočila je iz postelje, si hitro oblekla laneno obleko, stekla iz sobe in pri vhodu v sosednje stanovanje skoraj bruhnila in si z roko zatisnila usta in nos. To je bil ta smrad, ki se je zadnja dva dneva po hodniku širil skozi slabo zatesnjena okna, vratne špranje in pore. Rezki smrad amonijaka, ki ga ni hotela razpoznati. Smrad po smrti, ki se vtisne v spomin in ga ne pozabiš nikoli. V spalnici je pred posteljo stal Apolov lastnik iz prvega nadstropja in za ovratnico držal psa, ki je drgetal od vznemirjenja, pa tudi od strahu, ki ga žival začuti ob truplu. Poleg njiju je z dlanmi na obrazu na posteljo zrlo kakih pet, šest stanovalcev in policista, od katerih je eden govoril po telefonu. Na postelji je ležal sosed. Oseminsedemdesetletni Jakob Blomstein v modro-beli črtasti pižami. Leže na njegovem oprsju se je njegovega obraza z gobčkom dotikala psička Mina. Jakob Blomstein je do potankosti pripravil svojo smrt. In vse potrebno za pogreb. Na stojalu ob postelji so bili obešeni natančno zlikana črna obleka, sveža bela srajca in črn klobuk. Jakob je živel samotno starčevsko življenje s prav tako ostarelo psico Mino. Da je bil menda hudo bolan, je z robcem na obrazu dejala hišnica, da je vse pogosteje pozabljal. Nekega večera je pustil teči vodo v zamašeno banjo, zato je proti jutru začelo zalivati Ismetovo kletno stanovanje in so morali poklicati vodovodnega inštalaterja. In najmanj dvakrat, je dodala, je pozabil ugasiti štedilnik, ko sta z Mino odšla na sprehod, in se je iz njegovega stanovanja po hodniku plazil dim vse do glavnega vhoda.