Ko se zbudim, poljubim Galo na uho in s konico jezika pretipam odebeljeni del majcene izbokline v ušesni mečici. V tem trenutku začutim Picassa, ki je ves pomešan z mojo slino. Picassa, ki je najbolj živ človek, kar sem jih kdaj srečal, in ki ima na mečici levega ušesa lepotno znamenje. To znamenje, bolj olivne barve kot zlato in zelo tanko, je natanko na istem mestu kot znamenje moje žene Gale. Lahko bi ga imeli za natančno reprodukcijo. Ko razmišljam o Picassu, pogosto božam to komaj zaznavno izboklinico v kotu leve Galine ušesne mečice. In to je kar pogosto, saj je Picasso takoj za mojim očetom človek, na katerega najpogosteje mislim. Oba sta bolj ali manj Viljema Tella mojega življenja. Od najzgodnejše mladosti sem se brez pomisleka junaško bojeval proti njuni avtoriteti. Galino lepotno znamenje je edini živi del njenega telesa, ki ga lahko z dvema prstoma popolnoma zaobjamem. Zato sem glede njene feniksološke nesmrtnosti iracionalno pomirjen. Raje jo imam kot svojo mater, raje kot očeta, raje kot Picassa in celo raje kot denar! Španija je imela od nekdaj čast ponuditi svetu največje in najmočnejše kontraste. Ti so se v 20. stoletju utelesili v dveh osebah: v Pablu Picassu in vašem ponižnem služabniku. Najpomembnejša dogodka, ki se lahko pripetita sodobnemu slikarju, sta: 1. biti Španec; 2. imenovati se Gala Salvador Dalí.