Tako sem vzela drugič pot pod noge in šla ponovno na zavod za zdravstveno zavarovanje. Naj pripomnim, da sem obakrat morala iti tja med svojim delovnim časom, saj imajo uradne ure za uveljavljanje povračila stroškov samo od 8. do 12. ure, moj delovni čas pa je od 8. do 16. ure. Ker sem takrat že vedela, v kateri sobi se moram oglasiti, sem šla direktno v sobo 35. Tam me je gospa napotila v sobo 44. In grem do sobe 44, kjer pa je visel z roko napisan listek Pridem takoj. Ura je bila 8.10. Za mano je bila takoj že druga stranka in potem čakava, čakava... Spet stopim do sobe 35 in povem, da na vratih sobe 44 že nekaj časa visi listek Pridem takoj. Gospa pojasni: Verjetno je morala k direktorju. Nato spet čakam in čakam. Telefoniram v službo, da se bom zamudila več, kot sem računala. Nato se pritožim mimoidoči uslužbenki, da je nesprejemljivo, da že skoraj pol ure visi listek Pridem takoj. Le-ta stopi v akcijo in ob 8.35 končno pride gospa iz sobe 44 in namigne, naj vstopim. Nato mi izpolni dva obrazca in me z njima napoti na blagajno v sobo 50. Na oči si nataknem očala, da bi prebrala, koliko dobim, in vidim, da pri postavki povračilo za optike piše 733 tolarjev in za ortopedske pripomočke PZZ 2199 tolarjev, skupaj torej 2932 tolarjev. Na moje vidno razočaranje mi gospa sicer pojasni, da zavarovalnica krije samo določen znesek za stekla za daljavo. To je torej znesek, ki sem ga po prej opisani kalvariji dobila nazaj, ko sem uveljavljala povrnitev stroškov za očala iz naslova dodatnega zavarovanja pri računu, ki je znašal 63.262 tolarjev.