Bine Matoh, eden od stebrov Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, se ob večerih, kadar nima predstave, najraje zlekne na kavč v dnevni sobi, prižge televizijo, si natakne očala (da, natanko tako, kot vidite na fotografiji) vzame v roke najboljšo slovensko ugankarsko revijo in tanek črn kemični svinčnik ter se loti reševanja. Ker je že star maček doma v Ljubljani je še kot mulček začel s križankami v Pionirskem listu, pozneje pa, kakopak, prešel na KIH se mu (skoraj) nikdar ne zgodi, da bi katero od polj ostalo prazno. Atlasi? Leksikoni? Redko, pravi Matoh: »Če prčcej ne najdem prave besede, grem v druge vrstice in stolpce.« Če ima takole urico časa, reši tudi deset križank, seveda težkih, čim težjih, kakršne so križem kražem, okviri, verižne, skrite in italijanske, če pa ga čakajo delo ali opravki, reši vsaj polovičko: »Na tekmovanjih, kjer imaš za pet težkih križank pol ure časa, sem se navadil, da sem hiter.« Tu in tam ga pokliče mama in vpraša, kaj je, vzemimo, pod šest vodoravno, žena pa se njegove strasti do reševanja ni nalezla: »Kar mimo mene hodi.« To, da je igralec, pri reševanju gotovo precej pomaga: za oder memoriraš besedilo, za križanke besede. Vasice v Sloveniji vam strese iz rokava, »toliko sem jih prepotoval«, afriških pa kajpak ne; kar pa tudi ni nič hudega, saj jih v križankah sploh ni.