To ne pomeni, da so vse posebnosti in vse oblike našega imetja enako smiselne in enako vredne. Čeprav sta barva las in narodnost posebnosti, pa to nikakor ne pomeni, da sta to posebnosti z enako težo in pomenom za človekovo življenje. Zgornje premišljanje o tem, kako to, kar imamo, ni na istem nivoju kakor to, kar smo, bi slabo razumeli, če bi iz tega izvajali sklep, da lahko svojo materinščino brez škode opustimo in se preselimo v drugo jezikovno skupnost, kakor si lahko brez škode odrežemo nevšečne lase in si nataknemo lasuljo. Tudi misel o poljubnem zamenjavanju posebnosti in lastnin je iluzija. Ta, ki «zapusti” slovenščino in se začne izdajati za Nemca ali Italijana, v resnici ni naredil zamenjave, ker je preprosto ni mogel narediti. Celo če svoj jezik pozabim v smislu besed, ki mi takoj prihajajo na misel in v smislu sposobnosti tekočega govora, pa nikoli ne morem pozabiti vsega jezika. Če ne drugače, bo podzavestno vplival na rabo tistega jezika, ki sem ga pozneje prevzel. Jezika torej ne morem «oddati” ali «pozabiti” ali se ga kakor koli znebiti, lahko ga samo zanemarim, s čimer zmanjšujem svojo komunikativno sposobnost ne le navzven, do pogovornih partnerjev ali javnih sporočil, temveč tudi navznoter. Z zanemarjeno materinščino je zanemarjena tudi moja možnost mišljenja. Od materinščine se tako lahko «poslovim” le kot poplitven ali poneumljen, ne pa kot v resnici “ponemčen” ali «poangležen”.