Zadnja katastrofa je pokazala, da na morju ne poznamo le valov, ki so posledica delovanja vetra in plimovanja, ampak jih lahko povzročijo tudi potresi. Valovi, ki nastanejo zaradi vetra, nagubajo morsko površino in ustvarijo razmeroma kratke, ponavljajoče se valove, katerih učinki so omejeni le na vrhnjo plast vode. Nastanek cunamijev pa je vezan na potres, vulkanski izbruh, velik plaz ali padec meteorita. V splošnem cunamiji, ki niso vezani na potres, redko dosežejo oddaljeno obalo. Največkrat nastanejo v Tihem oceanu. Beseda cunami prihaja iz Japonske, kjer so ti pojavi zelo pogosti, in dobesedno pomeni »pristaniški val« (jap. cu -- pristanišče, nami -- val). S tem lepo opiše, da gre za val, ki je nevaren le v bližini obale. Do nastanka cunamijev pride redko, saj mora biti zanje izpolnjenih več pogojev. V povprečju nastaneta dva močnejša na leto, ves Tihi ocean pa vzvalovi v povprečju enkrat na deset let. Znan je primer cunamija iz leta 1896, ko japonski ribiči, ki so lovili na odprtem morju pred japonsko obalo, cunamija sploh niso zaznali, ko pa so se vrnili, obalnih mest in vasi ni bilo več. Takrat je cunami zahteval 27.000 življenj. Skoraj neverjetna je tudi zgodba ameriške vojne ladje Wateree iz leta 1868 na območju današnjega severnega Čila. Cunami je ladjo odplavil tri kilometre daleč v notranjost, kjer je praktično nepoškodovana obtičala na pesku. Nekaj posebnega je bil tudi največji cunami 9. julija 1958 v zalivu Lituya na Aljaski, ki je nastal kot posledica velikega zemeljskega plazu, ki ga je sprožil potres. Povzročil je dvig gladine vode za 525 m (!), na srečo pa se je po uničenju gozdnatih površin razlil v zalivu Aljaske.