V emajliranem loncu segrejemo zmes sedmih litrov sveže vode in dveh kilogramov sladkorja do vrenja. Lonec odstavimo, pokrijemo in počakamo, da se raztopina sladkorja ohladi – ostati mora topla. Nato stresemo vanjo tri litre skrbno obranih, zrelih bezgovih jagod. Zmes segrejemo skoraj do vrenja in takoj odstavimo. Lonec pokrijemo, in ko se ohladi, stresemo vanj dvajset gramov zdrobljenega kvasa, dobro premešamo in prelijemo v stekleni balon – vrelno posodo. Posodo zamašimo s preluknjanim zamaškom, v katerem je vrelna cevka ali vinska veha. Ta služi odvajanju ogljikovega dioksida, ki nastaja pri vrenju, poleg tega pa preprečuje dostop zraka do zmesi v vrelni posodi. Zamašek mora ob robovih dobro tesniti, zato ga lahko oblijemo s parafinom ali voskom. Vrelna cevka ima obliko črke S in koleno, v katerem je voda. Ta prepreči dostop zraka v vrelno posodo. Običajno vrh cevke, ki jo lahko kupimo v prodajalni z vinogradniškimi potrebščinami, zapremo z gazo, da preprečimo vstop žuželkam. Proces vrenja mora poteči čimbolj hitro, zato mora biti posoda shranjena v prostoru, ki ni prehladen. Ustrezna temperatura je okrog 20 stopinj Celzija. Če bo vrenje potekalo prepočasi, v prehladnem prostoru, bo izdelek zanič. V prvih osmih do desetih dneh poteka vrenje burno, po naslednjih osmih do desetih tednih po glavnem vrenju pa se vsebina posode zbistri. Zdaj nastopi čas za prvi pretok, ko moramo ločiti bezgovo vino od preostanka, 'droži'. Vino prelijemo v sterilne steklenice (pred uporabo jih prekuhamo in splaknemo z alkoholom), jih tesno zamašimo in shranimo na hladnem in temnem, v ležečem položaju. Tako pripravljeno bezgovo vino se dolgo ohrani. Bralcem iz vinorodnih območij Slovenije postopek ne bo povzročal nobenih težav, lahko se celo poskusijo v boljši izbiri kvasovk. Pri pripravljanju bezgovega vina naj ne bi uporabljali kovinske posode.