Predvsem na Dolenjskem tisti, ki živijo v bližini romskih naselij, pravijo, da drugi o njihovih težavah ne morejo soditi. Da je težko. A tisto, kar pri zadnjem konfliktu bode v oči, je, da sta v centru civilnodružbene akcije, kot kaže, ves čas stala dva povsem strankarska človeka. In stranka, katere člana sta, se ne imenuje SNS, temveč SDS. Prva vladna stranka. Tako da je bil dogovor med prizadetimi in ministrom pravzaprav strankarski dogovor. Minister, ki je včasih nasprotoval nivojskemu pouku, ga zdaj uvaja zato, da bi lahko etnično ločil otroke. Ne po uspešnosti, ampak po krvi. Tudi če bi se morda šolska uspešnost in etnična pripadnost trenutno ujemali, to pomeni skrajno diskriminacijo romskih otrok. S katero pa so bolj ali manj vsi zadovoljni. Še posebej vlada, ki je kot ukrep reševanja romske problematike že prej napovedala premeščanje policijskih sil. S tem so se vsaj izognili razseljevanju, ki ima kljub vsemu, kot kaže, še bolj neprijeten prizvok, čeprav nekateri pravijo, da je tudi razseljevanje lahko O. K., da lahko pripomore k reševanju konfliktov.