mnoštvom,2 ki poveličujejo svobodo, kakor da je zgolj v njej najti vrhunec človeške blaženosti. Pri tem pa nenehno pozablja, da je prav želja po svobodi povzročila Adamov padec. Toda čeprav si je to vulgarno stališče v zadnjem času pridobilo velik ugled, ga ne najdemo pri cerkvenih očetih in doktorjih prvotne cerkve. Nasprotuje nauku in zgodbam Svetega pisma, dejanski praksi vseh starodavnih monarhij in samim načelom naravnega zakona. Težko je reči, ali je bolj zmotno v teologiji ali bolj nevarno v politiki. In vendar so na temeljih tega nauka tako jezuiti kakor nekateri preveč vneti privrženci ženevske učenosti zgradili nevaren sklep, »da ima ljudstvo ali mnoštvo moč kaznovati ali odstraniti vladarja, če ta prekrši zakone kraljestva«. O tem pričata Parsons3 in Buchanan4. Prvi si, pod imenom Dolman, v tretjem poglavju svoje prve knjige prizadeva dokazati, da so kralje njihove politične skupnosti5 kaznovale zakonito. Drugi v knjigi De jure regni apud Scotos zagovarja svobodo ljudstva, da odstavi svojega vladarja. Tudi kardinal Bellarmin6 in gospod Calvin7 pogledujeta v to smer. Ta drzna trditev, po kateri so kralji podložni obsodbam in odstavitvam svojih podložnikov, je (po pojmovanju njenih avtorjev) nujna posledica prejšnjega stališča o domnevni naravni enakosti in svobodi človeštva in njegovi svobodi, da si izbere tisto obliko vlade, ki mu ugaja.