Član Katoliške cerkve si je po Zakoniku cerkvenega prava dolžan prizadevati, da se Božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širi med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211) in po svojih zmožnostih časno ureditev stvari prepojiti in spolniti z evangelijskim duhom (kanon 225). Po katekizmu Katoliške cerkve je pobuda krščanskih laikov še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za povezovanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve: Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe (št. 899). Državljan je dolžan, da po vesti ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo naukom evangelija (št. 2242). Del katoliškega nauka je tudi Stara zaveza, v kateri med drugim piše, da mora iti katolik, če je zadeva zanj pretežka, po nasvet k duhovniku in da se s smrtjo kaznuje tisti, ki ne posluša duhovnika (5 Mz 17,8-12).