Hvala lepa. Spoštovani predsedujoči, kolegice in kolegi, poslanke in poslanci! Osebno in tudi moji kolegi iz poslanske skupine ne sodimo v tisti krog poslank in poslancev, ki naj bi se zavedalo, da so naša vprašanja ustavno sporna - obratno - mi smo prepričan i, da niso obratno sporna. Tudi naše izhodišče je, da z odločitvami v Državnemu zboru ne smemo kršiti določb Ustavnega sodišča, vendar je hkrati naše prepričanje, da ni nobenih tehtnih argumentov za trditev, da bi s postavljenimi vprašanji bile kršene že sprejete katerekoli odločitve Ustavnega sodišča, še najmanj odločitev Ustavnega sodišča z dne 5.12.1996, na katero se vsi sklicujemo. Zavedamo se in ne moremo imeti prigovorov zoper to, da je poslanska skupina Socialdemokratov vložila oceno za zahtevo ustavnosti vsebine referendumskih vprašanj. Ta zahteva je po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi mogoča. Poslanke in poslanci v Socialdemokratski stranki lahko imajo takšno mnenje in lahko to predlagajo Državnemu zboru, zato so poskušali izdati po svojih najboljših močeh in vedenju ustrezne argumente in iz razloga, ker je možno, da bo taka odločitev tudi sprejeta. In glede na to, da vem, da Ustavno sodišče, ko presoja, ali je zahteva utemeljena ali ne, spremlja tudi razpravo, ki je bila na državnem zboru in tehta tudi argumente, ki so bili v prid ali nasproti določenim predlogom dani. Dovolite mi, da vas obremenim s tem, da navedem nasprotne argumente predlogom, ki so jih v svoji vlogi dali kolegice in kolegi poslanci iz Sociademokratske stranke Slovenije. Prvič, naj poudarim, da je naše izhodišče, da smo se za referendum odločili, bilo v dejstvu, da se je po petih letih izvajanja zakona o denacionalizaciji v javnosti, pa tudi v strokovnih institucijah in političnih institucijah - mislim predvsem na vlado, mislim na slovenski odškodninski sklad, mislim na državno tožilstvo Slovenije, pa še koga - že dokopale, da so se skupaj že dokopali do spoznanja, da obstojajo očitne nezakonitosti na posameznih točkah izvajanja zakona o denacionalizaciji, da so se dokopali do spoznanja, da so se gotovo od leta 1991 do danes bistveno spremenile razmere, ki so bile predpostavka za sprejemanje zakona, do danes, ko ga izvajamo in ko ga bomo morali izvesti in da gotovo obstaja potreba, da se iz vseh teh vidikov tudi oceni samo dejstvo zakona o denacionalizaciji. In drugo, izhajali smo iz predpostavke, da je referendum o tem vprašanju nujen, ker je dosedanje ravnanje državnega zbora - velike večine strank, vlade, bilo takšno, da je bila vsaka pobuda in vsaka zahateva doslej zavrnjena in to gladko, brez argumentov, s politično odločitvijo in večino. Ta je legitimna, vendar nismo verjeli, da bi kljub vloženemu zakonu LDS bilo možno zbrati potrebno večino, da do resnih sprememb pride, če ne bi bilo tudi ustreznega javnega pritiska. Zato smo šli v zbiranje podpisov v podporo referendumu, in kot je bilo že povedano, v najkrajšem možnem času rekordno število zbrali. In to je edini razlog, zaradi katerega imamo, politično gledano, ne pa pravno, pomisleke zoper formalno, sicer korektno vloženo pobudo Socialdemokratske stranke. Namreč, da se pa poskuša z legitimnim sredstvom zagotoviti, da ja referenduma po možnosti ne bi bilo ali pa bi bil čim kasneje, ko bi eventualno stvari zvodenele in podobno, zaradi tega, ker se še naprej želi nadaljevati politika na tej točki nobene in nikakršne spremembe, pa če tudi gre celotna izvedba v škodo države, in čeprav bodo izvedbo take zakonodaje leta in leta ali pa desetletja plačevale državljanke in državljani Republike Slovenije. In zdaj dovolite nekaj argumentacije proti razlogom, ki so jih navedli Socialdemokrati v svoji vlogi. Torej, o rimski ena (I.) in dva (II.) ne bi govoril, ker rimska ena citira določbe ustave in rimska dva citira določbe našega vprašanja - oboje je korektno in najbrž to nima smisla komentirati. V rimski tretji točki (III.) predlagatelji trdijo, da je naša zahteva oziroma da so referendumska vprašanja očitno neustavna iz razloga, ker nasprotujejo spoštovanju neodtujljivosti lastnine, kot jo določa 33. člen ustave, in ker nasprotujejo konvenciji o človekovih pravicah, posebej tudi prvemu protokolu k tej konvenciji. V zvezi s tem bi rad zelo jasno in nedvoumno povedal naslednje. Prvič. Z našimi predlogi mi v nobenem primeru ne posegamo v ustavno pravico varovanja lastnine. Doslej je bilo v ustavnih odločbah popolnoma nesporno ugotovljeno, da se šele s pravnomočnimi odločbami na podlagi zakona o denacionalizaciji lastnina na novo vzpostavlja. In da zaradi tega v času od nacionalizacije do denacionalizacije vsak tisti, ki je lastnino imel, jo je imel kot dobroveren lastnik ali posestnik, je z njo razpolagal in da zaradi tega ni mogoče, dokler se ta lastnina ne vzpostavi, kakorkoli govoriti o kršitvi 33. člena ustave. Danes nam je vsem - da ne bi bral tega na široko, takšnih ustavnih določb je veliko - ampak danes je okoli tega bila razdeljena vsem poslankam in poslancem na klop - najbrž na predlog predsednice Komisije za pravosodje in notranjo politiko najnovejša odločba Ustavnega sodišča pod U I 23/93, ki na straneh 13 in 14 to našo trditev, iz katere izhajamo, neizpodbitno jasno pove. Pove namreč, da ZDEN ne jemlje premoženja in ne posega v lastninsko pravico, ampak omogoča, pod določenimi pogoji, njeno pridobitev na premoženju, ki je bilo doslej družbena lastnina. ZDEN ne razveljavlja predpisov in posameznih odločb, na podlagi katerih in s katerimi je bilo izvedeno podržavljanje v povojnem obdobju. Ti predpisi so posegli v lastninsko pravico tedaj, ko je bilo premoženje podržavljeno. Zato se s tega vidika ne more zastavljati vprašanje ustavne dopustnosti, omejevanja lastninske pravice in zato izpodbijati določbe ZDEN, ker da naj ne bi bile v skladu oziroma so v nasprotju s 33. členom ustave. Veliko bi se dalo tega brati, jaz imam več takih odločb, ki to resno govorijo in na enak način, vendar res ne bi želel zlorabljati vašega zaupanja, pa da vam iste stvari iz različnih določb citiram.