Mnogi so mu še leta upravičeno očitali »zmerno kritičnost«, razmeroma udobno življenje in status »državnega disidenta«. V nasprotju z Milovanom Đilasom, ki so mu po tridesetih letih molka javni prostor odprli šele slovenski mediji, je Ćosić dejansko zmeraj imel takšne ali drugačne možnosti javnih nastopov. Že vsaj od programskega besedila SANU Dobrice Ćosića ni bilo več mogoče uvrstiti med opozicijske ali celo »neodvisne« intelektualce. Njegov molk se je kmalu sprevrgel v odkrito podporo Miloševićevi politiki. Z nasprotovanjem opoziciji, ki si je namesto referenduma o ustavi želela svobodne volitve, in študentom, ki so 9. marca lani zahtevali odpravo medijskega monopola vladajočih socialistov, se je jasno pridružil tistim, ki podpirajo sedanjo srbsko metodo reševanja jugoslovanske krize. Dobrica Ćosić v vlogi predsednika ZRJ zato obljublja samo nadaljevanje sedanje politike, ki se uresničuje z »drugimi sredstvi«. Nikakršnega dvoma ni, da je predstavnik patriarhalnega, agrarnega sloja, ki pripada tradiciji Vuka Karadžića, ne pa književni in svetovnonazorski tradiciji prosvetljenega Dositeja Obradovića, predstavnika moderne Srbije. Ta prastara delitev v srbski kulturi in politiki ni nikakršno naključje kot ni naključje to, da je tudi Ćosić sam večkrat izražal navdušenje nad »ljudskim« Vukom, namesto nad »civiliziranim« Dositejem. Ta Ćosićev »tradicionalizem«, kot ga pojmuje sam, je dejansko provincializem, ki zagovarja brutalne metode v politiki in Srbiji v moderni Evropi ne more prinesti prav nič dobrega.