Pred kratkim je Milojević vendarle doživel nekaj, na kar se je v času svoje bogate kariere verjetno dodobra navadil - navijači so mu na štadionu namenili glasen aplavz, že skoraj stoječe ovacije. Pred eno od tekem Crvene zvezde se je pojavil na atletski stezi Marakane, kjer so ga tistim mlajšim navijačem predstavili kot vratarja, ki je rdeče-belim prinesel naslov svetovnega prvaka. Oči so se mu orosile, toda nasmešek na obrazu ga ni in ni želel zapustiti. Znova se je počutil kot nekoč, ko se je kot panter metal za žogo. »Stanje, v katerem sem trenutno, je sijajno, še zlasti če pomislim na napovedi nemških zdravnikov takoj po nesreči. Tedaj so govorili, da bom vsaj leto dni v komi, nekateri so celo dvomili, da se bom kdaj sploh prebudil,« je po čustvenem trenutku pred navijači Crvene zvezde povedal Milojević in nadaljeval: »Seveda si želim, da bi se jutri prebudil in bil znova stari dobri Zvonko Milojević. Toda to je pač nemogoče. Potreben bo čas in predvsem potrpljenje, jaz imam vse to. Zdaj mi že uspeva, da se na noge postavim za deset, petnajst sekund. Nekaterim se to verjetno zdi malo, toda meni predstavlja veliko upanje, da bom nekoč spet lahko hodil. Verjamem, da mi bo uspelo. Vedno sem bil borec in nikoli se nisem kar tako predal.« Milojeviću je prometna nesreča morda že res vzela marsikomu samoumevni dar hoje, toda spomini so ostali nedotaknjeni. In slednji so zares nepozabni, vsakič, ko jih vklopi, pa se vrne v svet, v katerem bi živel praktično vsak. »Najslajši trenutek v življenju sem doživel v Tokiu, kjer sem še kot zelo mlad stal v golu Crvene zvezde in ji pomagal do zmage nad Colo Colom v medcelinskem pokalu. Po polčasu smo vodili z 1:0, toda ostali brez Dejana Savičevića, kljub temu pa smo nato nasprotnikovo mrežo zatresli še dvakrat. Za nameček sem sam ohranil svojo nedotaknjeno in sledilo je nepozabno slavje. Trener Vladica Popović je imel še kako prav, ko nas je pred tekmo motiviral z besedami, da se za naslov svetovnega prvaka igra le enkrat. Povzpeli smo se na nogometni Olimp, to pa je brez kančka dvoma spomin, ki bo del mene ostal za vse večne čase,« je o enem od dveh dogodkov, ki sta leta 1991 po zaslugi nogometašev Crvene zvezde bivšo Jugoslavijo dvignila na noge in poskrbela za prešerno rajanje do jutranjih ur, za konec spregovoril Zvonko Milojević.