V predgovorih, ki sem jih zadnje čase napisal za angleške prevode svojih ruskih knjig (in še jih bo nekaj), sem vzel za pravilo, da namenim nekaj spodbudnih besed dunajski delegaciji. Tudi ta predgovor ne bo izjema. Psihoanalitiki in njihovi pacienti bodo, tako upam, uživali v nekaterih nadrobnostih terapije, ki jo prestaja Lužin po duševnem zlomu (omenimo terapevtski namig, da vidi šahist svojo mamico v svoji kraljici in svojega očka v nasprotnikovem kralju), in tisti freudovček, ki zamenjuje vlomilčev vitrih s ključem romana, bo moje osebe nedvomno še naprej identificiral s svojo stripovsko predstavo o mojih starših, ljubicah in mojih serijskih jazih. V prid takim detektivom pač lahko priznam, da sem dal Lužinu svojo francosko vzgojiteljico, svoj žepni šah, svojo blago naravo in breskovo koščico, ki sem jo pobral na lastnem obzidanem vrtu.