Miklavž Komelj nam ponudi tudi aktualizacijo mišljenja partizanske umetnosti, v katero pa vključi tudi svojo kritiko sodobne kulture in politike, najbolj pa odnosa med njima. Komelj ugotavlja, da nam je partizanska umetnost danes spet blizu, je spet aktualna v svoji oddaljenosti od nas. Prav prepoznavanje drugačnosti partizanske umetnosti od sodobnih umetniških praks nam pomaga videti, kako zgrešena je političnost, ki jo v svoje delo tako radi zanašajo sodobni umetniki. Gre namreč zgolj za deklarativno političnost, ki pa nastopa prav v interesu kapitalističnega sistema, ki je seveda izhodišče sodobne politike, v kateri tako prav politike pravzaprav ni najti. Imamo le kapitalistični interes, katerega perpetuacijo 'politična umetnost omogoča'. „Politizacija sodobne umetnosti s svojo deklarativno antikapitalistično usmerjenostjo nastopa prav v interesu kapitalističnega sistema, ki potrebuje umetnost kot 'oazo svobode', v kateri se sproščajo subverzivne energije, ki s tem postanejo nenevarne – še več: ki jih postfordistični kapitalizem celo potrebuje za svojo regeneracijo.“ Imamo torej „umetnost-brez-umetnosti-kot-politiko-brez-politike“ , ki je diametralno nasprotna pozicija, kot je bila pozicija, v kateri smo imeli pravo umetnost v času najbolj intenzivne politike. Sklepam, da smo torej v dvojni izgubi.